Naš čas

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Urban Klančnik je pisatelj, novinar in nekdanji urednik, ki je na ustvarjalno pot stopil že pri 19 letih. V svojih romanih se giblje med fantazijo, zgodovino in družbeno kritiko, njegova najnovejša, osma knjiga Kam si odšel, moj svet? pa odpira intimno in pretresljivo zgodbo o izgubi, vojni ter iskanju človečnosti v času negotovosti. »Glasba, dobra hrana in pisanje knjig – to je tisto, kar me najbolj definira,« pravi Klančnik, ustvarjalec iz Slovenj Gradca, ki ga javnost pozna kot pisatelja, novinarja, nekdanjega radijca in velikega ljubitelja glasbe. Čeprav se je v življenju preizkusil v različnih medijih – od radia in časopisa do televizije – pravi, da ga pri vseh najbolj privlači predvsem delo z ljudmi in pripovedovanje zgodb. »Vsak medij ima svoje zakonitosti in svojo lepoto. Radio mi je bil čudovit, časopis tudi, televizija pa je spet nekaj popolnoma drugega. Pri vseh pa srečuješ ljudi, poslušaš zgodbe in si ves čas v gibanju. To mi ustreza,« pripoveduje. Sebe težko opiše z eno samo besedo. »Mogoče bi se v prvi vrsti označil kar za glasbenika oziroma ljubitelja glasbe, potem pa za pisatelja, bralca, ustvarjalca. Zelo rad bi mislil, da sem kompleksna oseba, čeprav sem v resnici precej preprost človek.«

Od fantazije do težkih družbenih tem

Njegova literarna pot se je začela že zelo zgodaj. Pri 19 letih je začel pisati prvi fantazijski roman, kasneje pa se ni nikoli omejeval samo na en žanr. Pisal je fantazijo, zgodovinske romane, mladinsko literaturo in zgodbe z izrazito družbeno noto. »Ljudje me težko predalčkajo, ker skačem med žanri, a mislim, da je to samo odraz moje osebnosti. Nikoli nisem želel pisati vedno istih stvari,« pove.

Tudi njegov najnovejši roman Kam si odšel, moj svet? je drugačen od vsega, kar je napisal doslej. Gre za izrazito protivojno delo, ki odpira vprašanja vojne, strahu, izgube človečnosti in odnosa do drugačnih. »Na svetu še vedno potekajo vojne – in to je strašljivo.« Klančnik pravi, da ga je k pisanju romana vodila predvsem zaskrbljenost nad stanjem sveta. »Na svetu trenutno poteka ogromno vojn. In čeprav bi morala vojna ostati nekaj, o čemer beremo samo še v zgodovinskih knjigah, očitno še vedno nismo tam.«

Ob tem opozarja, da se ljudje pogosto navadimo na novice o vojnah in tragedijah. »Gledamo številke mrtvih, poslušamo poročila in gremo naprej s svojim življenjem. Ampak za temi številkami so resnični ljudje, družine, otroci.« Roman tako ni klasična vojna zgodba z bojišči in akcijo, ampak bolj intimna pripoved o človeku v času razpadanja sveta. Posebnost zgodbe je, da jo pripoveduje skozi oči petletne deklice.

Otroški pogled na svet odraslih

»Zdelo se mi je logično, da tako težko temo pripovedujem skozi otroške oči. Otroci svet gledajo drugače – bolj neposredno, iskreno in preprosto. In ravno zato kontrast med otroško nedolžnostjo in brutalnostjo sveta odraslih deluje še močneje.« Navdih za razmišljanje otrok je črpal tudi iz lastnega očetovstva. Kot pravi, danes veliko sveta opazuje prav skozi svoja sinova. »Ko poslušaš otroke, vidiš, kako preproste bi včasih lahko bile stvari. Odrasli pa vse zapletemo.«

V knjigi je sicer malo klasičnih vojnih prizorov. Veliko več prostora namenja dialogom, občutkom in razmišljanjem. »Bolj kot vojna sama me zanima človek v takšnih okoliščinah. Kaj naredi strah, kaj naredi izguba, kako hitro ljudje pokažemo svojo pravo naravo.« V svojih delih pogosto raziskuje temnejše človekove plati. Pravi, da ga zanimajo predvsem situacije, v katerih odpadejo vse maske. »V skrajnih trenutkih ljudje pokažemo, kaj v resnici smo. Takrat pridejo na plano strah, maščevanje, pohlep, včasih pa tudi neverjetna dobrota.«

Več preberite v tedniku Naš čas.