Vas zanima, kako zveni Srečko Kosovel?
Ob stoti obletnici smrti pesnika Srečka Kosovela sta glasbena pedagoginja Andreja Obrul in pianistka Neja Komprej posneli deset samospevov na njegovo poezijo.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Posnetki so izdani v obliki zvočnih USB-kartic, združenih v glasbeni album, ki predstavlja edinstveno srečanje slovenske poezije in glasbene umetnosti.
»Ko se poezija poveže z glasbo, dobi novo razsežnost – postane zvok, dih, čustvo in spomin,« poudarjata Andreja in Neja. Njuno ustvarjalno sodelovanje je v zadnjih letih obrodilo več projektov, s katerimi oživljata slovenski samospev in širši javnosti približujeta manj znane dragocenosti slovenske glasbene dediščine.
Njuna najnovejša umetniška zgodba je povezana s poezijo Srečka Kosovela. Posneli sta izbor desetih samospevov različnih slovenskih skladateljev na Kosovelova besedila. Toda on ni edini pesnik, ki je našel pot v njun skupni glasbeni svet.
Pred njim je bil Ivan Minatti, pomembno mesto v tej zgodbi ima tudi skladateljica Breda Šček, saj njene samospeve Konjičanka Andreja Obrul raziskuje in ponovno umešča na koncertne odre.
Usklajen tandem
Andreja Obrul je profesorica petja v Glasbeni šoli Slovenske Konjice, v kateri poučuje tudi predšolsko glasbeno vzgojo. Neja Komprej je v tej šoli pianistka in korepetitorka.
Med drugim sta sodelovali pri projektu Čez Pohorje sinje, v katerem sta poustvarili in posneli osem samospevov skladateljice Brede Šček na poezijo konjiškega zdravnika in pesnika Iva Rudolfa. Projekt je finančno in oblikovno podprla Splošna knjižnica Slovenske Konjice.
»Ta projekt je bil zame še posebej dragocen, saj je povezal glasbo, poezijo in konjiško kulturno dediščino,« pojasni Andreja, pri čemer doda, da je prav ta izkušnja odprla vrata njunemu nadaljnjemu skupnemu ustvarjanju.
»Z Nejo se zelo dobro umetniško dopolnjujeva. Pri samospevu je namreč potrebno veliko več kot zgolj tehnično obvladovanje petja in klavirja. Pomembni so poslušanje drug drugega, občutek za besedo, skupni študij in predvsem enotna umetniška predstava.«
Poklon skladateljici
Lani sta posneli deset samospevov iz zbirk Med rožami in Raste mi, raste skladateljice Brede Šček, ki je kot glasbena pedagoginja in zborovodkinja službovala tudi v Ločah in je bila tesno povezana z družino Rudolf iz Slovenskih Konjic.
»Pri Ščekovi me posebej nagovarja neposrednost glasbe. V njej je veliko topline, čustvenosti in povezanosti z besedo. Zame je snemanje njenih del tudi neke vrste poklon skladateljici. Mislim, da je naša dolžnost, da slovenskih skladateljev in skladateljic ne razumemo samo kot del glasbene zgodovine, ampak kot živo dediščino, ki jo je treba negovati in izvajati,« je prepričana Obrulova.
Kako zveni Kosovel?
Ker menita, da je pesnik Srečko Kosovel s svojo izjemno občutljivostjo in sodobnostjo še danes neverjetno živ, sta se odločili podariti zven tudi njegovi poeziji.
»Kosovelova poezija me nagovarja, ker je hkrati nežna in silovita, osebna in družbena, preprosta in zelo globoka. Pri izbiri samospevov nisva izhajali samo iz tega, kateri so nama osebno najbolj všeč, ampak predvsem iz vprašanja, katere uglasbitve skupaj ustvarijo smiselno in umetniško zaokroženo celoto. Želeli sva pokazati širino Kosovelove poezije in hkrati raznolikost slovenskega samospeva,« je pojasnila Andreja.
Tako so v izboru trije samospevi Brede Šček (Bori dehtijo, Bori in Oče), dva samospeva Marjana Kozine (V dno srca in Glad), trije samospevi Vilka Ukmarja (Sivina, Slavčki in Kako lepo), ter dva samospeva Rada Simonitija (Ples v rdečem in Večerni hlad).
Nastop na Kosovelovi domačiji
Pri samospevu je beseda izjemno pomembna.
»Pevec je pravzaprav posrednik med pesnikom, skladateljem in poslušalcem. Če besede ne razumeš in je ne ponotranjiš, je tudi najlepša glasba lahko samo še zvok. Zato sva veliko pozornosti namenili tudi dikciji, pomenskim poudarkom, fraziranju, dihanju, dinamiki in odnosu med pevskim glasom in klavirjem. Neja je pri tem izjemno občutljiva pianistka, saj klavir v samospevu ni zgolj spremljava, ampak je enakovreden pripovedovalec zgodbe.«
S samospevi bosta jeseni, 29. oktobra, nastopili na Kosovelovi domačiji v Tomaju, v prostoru, ki je tesno povezan s pesnikovim življenjem in ustvarjanjem.
Nekaj čarobnega
Poezija in glasba sta si, kot še pravi Andreja Obrul, v resnici zelo blizu, saj govorita o tem, česar včasih z običajnimi besedami ne znamo povedati.
»Kot pevka sem še posebej občutljiva na besedo. Beseda ima ritem, barvo, globino, tišino in dih. Ko jo skladatelj uglasbi, dobi še višjo razsežnost. In ko jo nato pevec s pianistom interpretira, se zgodi nekaj čarobnega, pesem oživi.«
Pri poeziji jo najbolj privlači njena sposobnost, da z zelo malo besedami odpre zelo veliko prostora interpretaciji in globini poustvarjanja. »Dober verz lahko poslušalca ustavi, ga gane ali mu odpre vprašanje, o katerem prej ni razmišljal,« je prepričana.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
