Odhaja ravnateljica, ki je vedno povedala na glas, kar so drugi zamolčali
Po enaindvajsetih letih ravnateljevanja se poslavlja. OŠ Lava Celje je pod njenim vodstvom postala ena najvidnejših šol v Sloveniji. Marijana Kolenko. V intervjuju brez dlake na jeziku tudi o ozadju menjave.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Kolenkova je prejemnica številnih nagrad na regionalni in državni ravni.
Poznajo jo vsi Celjani. Če je morda kdo ne pozna ravno po imenu, zagotovo ve, kdo je markantna in vedno urejena rdečelasa Celjanka. Toda Kolenkova ni le ravnateljica, je tudi strokovnjakinja na področju komunikacije in retorike.
Znana je tudi po svoji dobrodelnosti in delovanju v Rotary klubu Celje ter kot zelo dejavna celjska mestna svetnica. Številni ji priznavajo, da je s svojim delom šolstvo ves čas spreminjala na bolje in opozarjala na stvari, ki so jih morda drugi zamolčali.
Njena kariera ravnateljice se končuje z zelo dobrimi rezultati šole in z njeno širšo prepoznavnostjo, toda z grenkim priokusom oziroma s presenečenjem nad tem, da za ponovni mandat v Svetu zavoda OŠ Lava ni dobila dovolj glasov.
Ta novica je pred časom presenetila vse.
31. avgusta bo vrata svoje pisarne še zadnjič zaprla ponosno, do takrat bo svoje delo opravljala odgovorno kot vsa leta in po svojih najboljši močeh, pravi.
Natančno ve, kdo je bil do nje slab in kdo ne. »Zlato pravilo, ki velja v življenju, je: če je nekdo nekomu sposoben narediti nekaj slabega, je to sposoben narediti tudi drugim,« dodaja.
Mandat bo končala in odšla iz šole. Vendar nekateri, ki so jo razočarali, ostajajo. »To pomeni, da pred takšnimi ljudmi ni varen nihče,« je jasna.
Marsikdo misli, da bova pogovor odprli z vprašanjem o vaši menjavi na položaju ravnateljice. Pustiva to za konec … Najprej me zanima, kaj vam v življenju pomenijo barve. Zelo markantni ste. Glede na vaš slog vas ni mogoče spregledati.
Narava, predvsem travnik, je bila moj najljubši prostor že v otroštvu. Vedno so me privabljale izjemne barve rož in trave ter njihove kombinacije. Odraščala sem z barvami, kasneje so me začele nagovarjati drugače.
Nato sem začela poučevati likovni pouk, kar pomeni, da sem jih takrat začela zaznavati drugače, tudi njihovo energijsko vrednost. Moj priljubljen učitelj o barvah je bil dr. Anton Trstenjak, ki je o njih pisal s psihološkega vidika. Zdi se mi, da sem se našla s pomočjo barv.
Vse to je očitno povezano z vašim dovršenim slogom oblačenja. Izstopate.
Slog se je oblikoval sam. V otroštvu nisem imela veliko oblek, a sem bila zelo občutljiva glede tega, kaj naj oblečem. Ko sem bila še otrok, sem za darilo dobila zelene hlače in rdeč pulover. Takrat je bila to nedovoljena barvna kombinacija, toda samozavestno sem se tako oblekla in odšla v šolo.
»Na stolu ravnateljice sem sedela zelo malo, ker sem bila med ljudmi, učenci. Ker sem želela ta šolski prostor odpreti, vanj pripeljati tisto, kar otrokom pomaga pri odraščanju. Tega nisem počela zaradi leporečenja ali zato, ker bi bilo to ›fajn‹.«
Razmišljala sem, če je narava ponudila takšne barve ljudem v občudovanje, potem ne more biti nič narobe, če človek nosi takšne barvne kombinacije. V šolstvu je bilo najprej to sprejeto »tako tako«, a so se ljudje nato navadili.
Morda imam to v genih po babici, ki je bila izjemno markantna osebnost in moj velik zgled. Zavedam se, da s svojim slogom oblačenja nikoli nikogar ne prizadenem, in to je pomembno. S tem, kako se uredim, nikomur ne škodujem.
Če imajo ljudje kakšno težavo s svojim pogledom na to, se s tem ne obremenjujem.
Kdaj začutite takšne poglede?
Da. Moram reči, da ljudje tak slog sprejemajo oziroma razumejo to, kako »nosim sebe«.
»Ne nosim drugih, ampak sebe« in s tem gradim svojo osebnost. So tudi takšni, ki gledajo postrani, a tega ne izrazijo na glas, čeprav vidim njihovo mimiko, ki govori: »kakšna afna«.
To, kako me ljudje vidijo in slišijo, je moja celota, predvsem upam, da to vedno znova preverijo tudi pri dejanjih. To je zame moralno-etično merilo. Estetika je zelo pomembna.
Zakaj?
Ker estetika ne govori samo o tem, da ima kdo občutek za barve in kombinacije, ampak je pomembna tudi v odnosih. Lepota v najvišjem filozofskem smislu pomeni estetski pristop. Govorim o lepoti v odnosih, do narave, sočloveka, glede delovanja in glede tega, da v življenju ne počneš slabih stvari.
Pred leti je našo šolo obiskal kolega, ravnatelj iz Nizozemske. Čeprav me ni poznal, je dejal, da me na Nizozemskem morda ne bi jemali tako resno, ampak ko je videl šolo in vse, kar smo naredili, je dodal: »To si ti in ne more biti drugače.«
Želim povedati, da je tak slog sicer za koga težava, vendar mislim, da najbolj odraža mojo osebnost, delovanje in pojavnost.
Zelo veliko znanja imate ne le na področju izobraževanja in vzgoje, ampak tudi na področju komunikacije, odnosov, retorike. Vam je to pomagalo, da ste se v življenju pravočasno umaknili od ljudi, ki vam niso želeli dobro?
Moje vodilo v življenju je zaupanje v ljudi, v njihova ravnanja in besede. Ljudje so različni in prepoznam njihove namene, včasih me tudi razočarajo, ampak to me nikoli ne odvrne od tega, da ne bi gradila odnosov z njimi, saj odnose gradi tisti, ki to zna.
»Včasih so mi očitali, da ima šola veliko projektov. Toda znala sem prepoznati, kaj je za šolo dobro in kaj bi lahko otrokom še ponudili. Dolgo časa nihče ni vedel, da ima OŠ Lava zdaj že štirinajst let certifikat kakovosti v vzgoji in izobraževanju. Le nekaj šol v Sloveniji ga ima!«
Ne zmore jih graditi nekdo, ki nima občutka in znanja. Absolutno so me razočarali tudi ljudje, v katere sem verjela in jim pomagala. Nekateri so se, ko koristi niso več potrebovali, obrnili stran.
Takšnih je nekaj, ampak spet ne toliko, da bi me to odvrnilo od vlaganja v ljudi in odnose. A sem postala previdnejša. Naučila sem se opazovati ljudi.
Vam je to pomagalo v šolstvu pravočasno zaznati tudi stiske otrok ali pravočasno opozarjati na težave? Bili ste edina ravnateljica, ki je javnost obvestila o odklonilnih dejanjih mladoletnikov in o tem, da se mora družba zganiti, da bo tega manj. V zadnjih desetletjih je bilo v šolstvu veliko pometanja pod preprogo. Vi niste bili tiho.
V zadnjih letih se je spremenil način življenja v družbi in šoli. Prisotnih je več pojavov: od nesramnega vedenja in neprimernega izražanja do nasilja v vseh oblikah. Tega je vedno več tudi v družinskem okolju, a se o tem še vedno govori premalo.
Če otrok živi v nasilnem družinskem okolju, to zaznamo v njegovih odzivih. Vzorci doma so tako globoko zasidrani, da jih otroci prenesejo v odnose s sošolci in tudi z zaposlenimi. Velikokrat smo na podlagi odzivanja otrok zaznali, da so bili žrtve nasilja.
Zato je odzivnost, tudi s prijavam pristojnim, v teh primerih ključna. Te stvari so zapletene, saj gre za psihološki proces. Ko ste omenili pometanje pod preprogo v šolstvu: preveč dejanj, ki se dogajajo v šolskih prostorih, je še vedno skritih.
In potem šola, ki te stvari pomete pod preprogo, velja za mirno šolo. Verjamem, da je bilo lani, ko ste opozorili na vandalizem v okolici šole, videti, kot da gre za šolo z veliko nasilja.
Točno tako.
Je torej takšno opozarjanje pomagalo pri preprečevanju takšnih primerov ali ne?
Seveda je pomagalo. Na to je treba opozoriti, ker drugače kažemo lažno podobo urejene družbe, a hkrati vemo, da imamo težave. Na zadeve je treba opozoriti ali jih prijaviti, saj v šoli ne zmoremo vsega.
Šola nima dovolj zaposlenih in podpornih služb, da bi lahko reševala take situacije. Potrebujemo zunanjo pomoč – policije, centra za socialno delo, v primerih zanemarjanja in oblik nasilja tudi drugih ustanov.
»Tudi na ministrstvu sem kdaj odkrito povedala, kaj me najbolj čudi. Da me nihče v vseh teh letih kljub vsem dobrim rezultatom nikoli ni vprašal, kako sem neko stvar izvedla, da bi morda s tem pomagali še kateri drugi šoli.«
Težav ne rešujemo tako, da bi rekli, da jih naenkrat ni več, ampak tudi tako, da ljudje dojamejo sporočilo, da se dogaja nekaj, kar se ne bi smelo. Ko nekdo odpre pandorino skrinjico, s tem pokaže, da pod površjem obstaja tudi temnejša plat.
Ste s tem opozarjanjem povzročili hitrejši odziv pristojnih?
Da. Pred desetletji, ko so se v osnovnih šolah že začele pojavljati droge, je bilo to prepovedana tema. Nihče se ni želel pogovarjati o tem.
Že takrat sem dejala, da bi se lokalna skupnost morala začeti pripravljati na to in razvijati programe za pomoč in preprečevanje, a so mi številni dejali: »Ah, to se ne dogaja v Celju, ampak samo v Ameriki.«
Kaj hitro se je pokazalo, da je vse to že prisotno pri nas. Prej sva se pogovarjali o pravočasnem zaznavanju. Naučila sem se zaznavati stvari pravočasno in to pojmujem kot prednost …
… v šolskem sistemu, ki je še vedno preveč tog?
Res je, šolski sistem je preveč zaprt. Manjka nam celovitosti. Ne gre samo za šolski sistem. Ko obravnavamo otroka, pri katerem zaznamo stisko, mu dajemo podporo.
Nato vključimo družino – mimogrede, mnoge družine so za to hvaležne, saj same ne prepoznajo težav ali jih ne zmorejo rešiti. Toda otrok potrebuje včasih širšo podporo. Zato smo vezani na druge sisteme – zdravstvo, socialo in druge sektorje.
»Otroci danes potrebujejo zelo velik objem, ki mora biti iskren. Samo takšnega začutijo.«
Na otroka moramo gledati kot na celoto. Tudi kasneje, ko končna šolo, mora biti ustrezno obravnavan v zdravstvenem, socialnem in drugih sistemih. Moram reči, da so ustanove zdaj bolj odzivne kot včasih.
Ker se tudi v javnosti zdaj o kakšnih stvareh več govori?
Da. Ko se neka tema odpre v javnosti, se odzivnost ustanov poveča. Poudarila bi, da šola v primerih odklonilnih dejanj mladih pogosto ne dobi povratne informacije o tem, kaj se je po prijavi zgodilo. Šola torej ni obveščena o tem, kako je bil nek primer rešen.
Bi bilo dobro, če bi bila?
Zelo. Razumem, da gre za osebne okoliščine, toda povratna informacija bi bila pomembna zaradi razumevanja, ali ukrepi delujejo.
To je ključno za povezovanje sistemov. In to želimo doseči s trajnostno strategijo za kakovostno sobivanje generacij v mestni občini Celje, v kateri je namen povezovanje vseh strokovnih in podpornih služb v šolstvu, zdravstvu, sociali, policiji in celo društvih.
Če bi povratne informacije obstajale, bi vsi vedeli, na kaj moramo biti pozorni. Ko pride do nasilja, uporabe drog in drugih odklonilnih oblik vedenja, morajo biti pri svojem delovanju usklajeni vsi sistemi. Predvsem za srednje šole je to pomembno.
Ob prehodu v srednjo šolo mladi veliko eksperimentirajo in vplivi nanje so še toliko močnejši. Enako velja za vrtce, saj se že takrat pojavljajo zgodnje oblike težav. Pojavi se tudi nesodelovanje staršev, zato bi morali o tem govoriti.
Ne zato, da bi koga obsodili, ampak da bi lahko težave reševali oziroma jih preprečili.
Najpogosteje se pogovarjamo o posledicah, ko je že prepozno?
Točno. Nasilje je posledica, ne vzrok. Vzroki so doma, v širši družini in družbi. Otroci niso krivi. Ko se odklonilni pojav zgodi, ga moramo začeti takoj reševati ter otroke učiti drugačnega vedenja. Šola lahko tu naredi veliko dobrega.
»V preteklosti se nismo veliko pogovarjali, kdaj točno v šolah vzgajamo in kdaj izobražujemo. Pri matematiki sem otroke spraševala, kaj pomeni trojka v odnosu do petice. Nobena številka ni več vredna. Obe sta pomembni. Izobražujemo otroke, a v ozadju jih učimo tudi o vrednotah. Delo učitelja je, da zna poiskati priložnosti, ko lahko deluje tudi vzgojno. To je pravi učitelj.«
Ne nazadnje je tudi naša šola dokaz. Včasih preberem komentarje staršev, »kaj pa šolo briga« ali »zakaj se ravnateljica spušča v to«. Takrat pomislim, da se starši premalo zavedajo, da bodo otroci enkrat končali šolanje, torej odšli iz šole, toda še vedno bodo ostali v družini, pri starših.
Oh, če bi starši vedeli, da otroci najbolj občudujejo ravno njih! Tudi takrat, ko morda starši ne opravijo svojega dela tako, kot bi ga morali. To nam otroci sami zaupajo.
Celo v družinah, v katerih ni vse v redu, so starši pri otroku na prvem mestu in zanj največji idoli. Zato je izjemno pomembno, da starši, če vidijo, da nečesa ne zmorejo, dopustijo, da jim pomagamo na poti vzgoje otrok.
Omenili ste vzgojo. Nekateri v šolstvu pravijo, da šola ne vzgaja, ampak vzgajajo starši, in da šola le izobražuje. Kolikor vas poznamo, imate drugačno mnenje.
Delamo v sistemu vzgoje in izobraževanja. V času študija smo se učili tudi o vrednotah in tem, katere osebnostne lastnosti otrok razvije, ne samo kompetence. Učili smo se o tem.
Pri študiju obstajajo predmeti, kot so psihologija, pedagoška psihologija in sociologija. Ne moremo izobraževati, ne da bi vzgajali. To dvoje je prepleteno.
Marsikateri otrok ima visoke intelektualne sposobnosti, a jih zaradi vzorcev neprimernega vedenja in neprilagojenosti ne more izraziti. Nekaterih otrok nihče ni naučil prilagajanja temu, da je v razredu petindvajset učencev in da imajo vsi enako možnost za besedo.
Torej da mora otrok kdaj utihniti, da lahko drugi govori. Šolski sistem bi lahko dal bistveno več od sebe, ko govorimo o vzgoji. Ves čas ugotavljamo, da ljudi »tepejo« ravno vzgojni vzorci in ne intelektualni del osebnosti.
Se učitelji bojijo te vzgoje? V razrede kot učitelji danes vstopajo mlade generacije, ki imajo tudi drugačne poglede.
Mlade generacije učiteljev imajo več težav. V razrede dobivajo generacijsko drugačne otroke, v ozadju katerih so tudi drugačni starši. Tega se je treba zavedati.
Večina mladih učiteljev ni dovolj opremljena za vodenje otrok, staršev ali oddelkov. Učitelji morajo biti tudi dobri vodje. Predvsem morajo zelo dobro poznati sebe. Če je kdo negotov v sebi, ali je njegova odločitev prava, zelo težko zmore prepoznavati situacije in se nanje dobro odzivati.
Mislim tudi, da imajo mladi učitelji premalo znanja s področja razvojne psihologije.
Ali ni ta izjemnega pomena pri delu z otroki?
Je. Mladi učitelji težje prepoznavajo, kaj je pomembno v nekem razvojnem obdobju otroka in v neki starostni skupini.
To znanje da vedeti, kaj, kdaj in kako mora učitelj zahtevati od otrok – saj je za to usposobljen – ter kdaj mora tudi staršu povedati, kaj mora narediti, da bo otrok razvil zdrav odnos do sebe in drugih. Šola nujno potrebuje starše in jih ne sme izločiti iz procesa izobraževanja.
Ob tem morajo opraviti še svojo nalogo: učiti otroka v domačem okolju. Zato so tu. V domačem okolju morajo otroke naučiti osnov bontona, da ne bodo v šoli učiteljem rekli vsega, ker mislijo, da lahko.
Otroka morajo starši doma naučiti, da obstajajo avtoritete, ki imajo strokovna znanja, ki pomagajo popeljati otroke skozi procese odraščanja.
Tudi učitelj avtoritete ne zgradi zlahka.
Pred koncem šolskega leta so otroci na straniščna vrata nekaj narisali. Nato smo se o tem pogovarjali z učitelji. Da se je to zgodilo, niso krivi otroci.
To je odgovornost tistih zaposlenih, ki so bili dežurni in svoje naloge niso opravili dobro. Ne gre za obsojanje, ampak za zavedanje, da bo prišla nova generacija, ki si zasluži prostore, ki so urejeni.
Ko kdo odhaja, ne more za seboj pustiti svinjaka. To je stvar odraslih, ki morajo otroke naučiti, kaj ni dovoljeno. In pri odnosih je enako. Če oseba nikdar ne pove nekomu, da je prizadeta zaradi njegovega neprimernega vedenja, se bo tisti, ki je prizadel, vedel tako še naprej. Ne dobi sporočila, da nekaj ni dovoljeno.
Nujno je, da si ljudje priznajo, da se zaradi početja drugega počutijo neugodno.
Čisto iskreno: ali ste se, ko ste izvedeli, da ne boste več ravnateljica, tudi počutili neugodno zaradi odločitve drugih?
Bom zelo poštena: ko sem izvedela, da nisem bila potrjena za ravnateljico, sem se počutila neugodno, da. Razumsko sem zelo dobro vedela, da moram to sprejeti. In sem.
Življenje me je naučilo obvladovati čustva tudi v najhujših življenjskih situacijah. Enako je bilo tokrat, čeprav mi je situacija pokazala, da morda nisem več zaželena ali da nekdo ne želi več razvoja.
Ste svoje delo želeli še nadaljevati?
Še en mandat sem bila pripravljena voditi šolo izključno zaradi njenega razvoja kot središčne učne skupnosti, v kateri bi druge šole dobile dodatna znanja, dobre prakse in ideje.
Marijana Kolenko o svojem odhodu s položaja ravnateljice OŠ Lava, zatem ko njen naslednji mandat ni bil potrjen: »Razočarali so me – poudarjam – nekateri učitelji in nekateri starši. Gre za razočaranje nad tem, da so ravnali, kot so, čeprav so leta in leta bili priča temu, da smo delali zelo dobro. Zavedam se, da je nekatere ljudi zelo lahko dobiti na svojo stran tudi z lepimi besedami … Ampak ti ljudje ostajajo. Če je nekdo nekomu sposoben narediti nekaj slabega, je to sposoben narediti tudi drugim. To pomeni, da pred takšnimi ljudmi ni varen nihče.«
Vendar je bila odločitev takšna, da ne bom več ravnateljica, in jo spoštujem, čeprav to ne pomeni, da se s tem strinjam.
Vem, da sem postavila zelo trdne temelje za nadaljnji razvoj, in upam, da bo vodstvo razvoj tudi nadaljevalo. To je odgovornost do naslednjih generacij otrok.
Dokazi, da sem delala dobro, so vidni. Upam tudi, da bodo vodilni še naprej na glas govorili o težavah, iskali rešitve in imeli odkrit odnos s starši ter z lokalno skupnostjo.
31. avgusta bom zelo pomirjeno odšla iz šole. Ob tej priložnosti bi poudarila: sistem se kar naenkrat odreče nekomu, za katerega zelo dobro ve, da je sposoben in razvojno naravnan.
Strokovnjakov z znanjem, izkušnjami, močno osebnostjo in visokimi etičnimi ravnanji ter z dokazi, da delajo dobro, ni veliko. Ni jih toliko, da bi jih kar tako metali na smetišče.
Vam je hudo, da se bo vaše vodenje šole končalo z nekoliko grenkim priokusom?
Vedno in povsod delam v dobrobit ljudi, verjetno sem tudi jaz storila kdaj kakšno napako, čeprav sem do sebe najbolj neizprosna in najbolj zahtevna.
Ne odobravam, ko kdo koga popljuva in se ne zaveda, kakšno škodo je s tem povzročil. Ljudje delajo napake, se zanje opravičijo, vendar je razlika, če kdo koga »svinja« v javnem prostoru in nato to navidezno obžaluje.
Sistem praviloma nikoli ne podpre posameznika. Zakaj nad vsem vendarle nisem zelo razočarana? Ker vem, kakšni so nekateri. Trenutno mi je najpomembneje, da v šoli dokončamo še obnovo prizidka.
Čeprav bi lahko bila že od aprila na dopustu, sem se odločila, da bom svoje delo do konca mandata opravila kot vedno: po svojih najboljših močeh.
In ob odhodu zagotovo ne bom jokala. Jočeš za tistimi ljudmi, ki jih imaš blizu srca, ampak za ljudmi, ki si tega ne zaslužijo, ne. A zelo bom pogrešala otroke.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
