Fotografije: danes v muzejih, nekoč jim niso priznali, da so umetnost
Danes fotografije občudujemo v največjih muzejih, konec 19. stoletja pa so se morali njihovi ustvarjalci šele boriti za priznanje, da so umetniki.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Londonski Tate Modern z razstavo »Light & Magic: The Birth of Art Photography« razkriva, kako so s svetlobo, skrbno postavljenimi prizori in poskusi v temnici spremenili zgodovino fotografije.
Fotografija je lahko zabeležila obraz, pokrajino ali dogodek. Toda ali je lahko izrazila tudi umetnikovo domišljijo? Prav to vprašanje je od osemdesetih let 19. stoletja zaposlovalo fotografe, ki jim ni zadostovalo, da bi njihov medij razumeli predvsem kot orodje za dokumentiranje sveta.
Odgovor so iskali v piktorializmu
Odgovor so iskali v piktorializmu, gibanju, ki je fotografijo približalo slikarstvu in drugim uveljavljenim umetnostim. Podoba zanje ni bila zgolj rezultat pritiska na sprožilec. Nastajala je z izbiro motiva, oblikovanjem prizora in zahtevnimi postopki izdelave fotografskega odtisa.
Tate Modern temu gibanju posveča razstavo »Light & Magic: The Birth of Art Photography« oziroma »Svetloba in čarovnija: rojstvo umetniške fotografije«, ki je na ogled od 14. oktobra 2026 do 21. februarja 2027. Po navedbah muzeja gre za prvo veliko razstavo, ki piktorializem obravnava kot svetovno fotografsko gibanje.
Zgodovine niso pisali le Evropejci in Američani
Razstava združuje 200 redkih izvirnih fotografskih odtisov več kot 80 ustvarjalcev iz Evrope, Severne in Južne Amerike, Azije ter Avstralije. Ob tem presega običajne predstavitve zgodovine fotografije, osredotočene predvsem na Evropo in Severno Ameriko. Razvoj gibanja spremlja vse do šestdesetih let 20. stoletja.
Ob znanih imenih, kot sta Adolph de Meyer in Clarence H. White, predstavlja tudi kitajska fotografa Long Chin-sana in Luo Boniana ter v Indiji rojenega Shapoorja N. Bhedwarja. Njihova dela razkrivajo, kako različno so fotografi v posameznih kulturnih okoljih razumeli umetniško podobo.
Med izpostavljenimi deli sta nežno oblikovani portret Emme Barton »Prebujenje« iz leta 1903 in domišljijska krajina Long Chin-sana »Pravljični svet paviljona« iz približno štiridesetih let. Slednja se naslanja na likovni jezik tradicionalnega kitajskega slikarstva s tušem.
Čarovnija se je nadaljevala v temnici
Pomemben del razstave razkriva, koliko ustvarjalnega dela se je zgodilo po fotografiranju. Piktorialisti so uporabljali različne vrste papirja in zahtevne postopke, s katerimi je vsak odtis dobil svoj značaj.
Pari fotografij obiskovalcem pokažejo, kako lahko različna načina izdelave spremenita končno podobo. Delujoča temnica pa omogoča vpogled v postopke razvijanja in izdelovanja fotografij.
Fotografi so eksperimentirali tudi pred objektivom. V ateljejih so postavljali zapletene kulise, izbirali kostume in prizore oblikovali skoraj kot gledališke predstave. Ta pristop predstavljajo dela Bertrama Parka, Yvonne Gregory in Cavendisha Mortona ter barvni odtisi iz serije »Boginje« fotografinje Yevonde, izdelani s postopkom Vivex.
Fotografska omrežja pred spletom
Gibanje se ni širilo le po zaslugi posameznih umetnikov. Pomembno vlogo so imeli fotografska društva, klubi in saloni, kjer so ustvarjalci razstavljali, objavljali dela ter si izmenjevali zamisli in tehnično znanje.
Razstava poleg londonskega Kraljevega fotografskega društva osvetljuje tudi manj znane zgodbe kluba Guangshe v Šanghaju, skupine The New Line Group v Južni Koreji in Fotografskega društva Singapurja.
Redke knjige in revije razkrivajo, kako so fotografske zamisli potovale čez meje. Med njimi so izdaje revije Camera Work, japonske fotografske revije Shashinkai iz dvajsetih let ter publikacije USSR in Construction iz tridesetih let prejšnjega stoletja.
Meja z modernizmom ni bila tako jasna
Sklepni del razstave na novo osvetljuje odnos med piktorializmom in modernizmom. Predstavlja solarizirane portrete šrilanškega fotografa Lionela Wendta iz tridesetih let ter eksperimentalne kompozicije japonskega umetnika Shigeruja Onishija iz petdesetih.
Spremlja tudi ustvarjalne poti Edwarda Steichna, Paula Stranda in Edwarda Westona, treh pomembnih ameriških fotografov, katerih delo povezuje obe gibanji.
Razstava tako piktorializma ne predstavlja kot slepe ulice ali zgolj posnemanja slikarstva. Pokaže ga kot pomembno obdobje raziskovanja, ki je pomagalo uveljaviti fotografijo kot samostojen prostor domišljije in umetniškega izraza.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
