Na spletu je našel košček svoje mladosti: zdaj se vrti v Cukrarni
Kaj se zgodi, ko na spletu odkrijete posnetek koncerta, na katerem ste bili kot najstnik?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Britanski umetnik Mark Leckey je iz takšnega naključja, ko je odkril posnetek koncerta skupine Joy Division iz leta 1979, ustvaril nenavadno potovanje skozi spomine, glasbo in odraščanje. Njegove Sanje angleškega mladostnika so do 8. novembra na ogled v ljubljanski Cukrarni.
Nekdo je posnel vašo preteklost
Predstavljajte si, da med brskanjem po spletu naletite na posnetek večera, ki ga že desetletja nosite v spominu. Glasba je ista, prostor tudi, nekje med množico pa ste bili nekoč vi. Nenadoma vaša preteklost ni več samo nekaj, kar obstaja v vaši glavi. Nekdo jo je posnel, shranil in objavil.
Prav takšno odkritje je britanskega umetnika Marka Leckeyja spodbudilo k nastanku filma Sanje angleškega mladostnika, 1964–1999 n. št. Na YouTubu je našel neuradni posnetek koncerta skupine Joy Division v liverpoolskem klubu Eric’s leta 1979, ki se ga je udeležil kot najstnik. Ob tem se mu je odprlo vznemirljivo vprašanje: koliko dogodkov iz našega življenja je mogoče znova sestaviti iz podob, ki krožijo na spletu?
Življenjepis brez običajnega pripovedovanja
Leckeyjev odgovor je 23-minutni film, nastal leta 2015, ki ga zdaj prikazujejo v kletnem razstavnem prostoru Cukrarne. Obdobje v naslovu sega od njegovega rojstva leta 1964 do izteka prejšnjega tisočletja. Toda obiskovalcev ne čaka urejena pripoved, v kateri bi umetnik razlagal, kaj se mu je zgodilo v otroštvu in kaj pozneje.
Svoje življenje prikliče z drobci televizijskih oddaj, oglasov, popularne glasbe in arhivskih posnetkov, ki jih povezuje tudi z računalniško ustvarjenimi podobami. Osebni spomini se tako prepletajo s podobami, ki jih poznajo cele generacije.
Pesmi, ki so se vrtele po radiu
Takšen pristop odpira zanimivo misel: našega odraščanja ne sestavljajo samo družinski dogodki, prijateljstva in prve ljubezni. Sestavljajo ga tudi pesmi, ki so se vrtele po radiu, oglasi med televizijskim programom in obrazi, ki smo jih gledali na zaslonu. Nekaj povsem množičnega lahko postane najbolj intimen del našega življenja.
Od delavskega mesta do Turnerjeve nagrade
Leckey se je rodil v Birkenheadu v bližini Liverpoola in odraščal v delavskem okolju, zaznamovanem z zatonom industrije. Ta izkušnja je pomembno ozadje njegovega ustvarjanja: zanimajo ga mladinske subkulture, glasba, popularna kultura ter občutek pripadnosti, ki ga lahko ponudijo skupni zvok, oblačila ali ples.
Leta 2008 je prejel Turnerjevo nagrado, eno najprepoznavnejših britanskih priznanj za sodobno umetnost. Njegova dela so predstavljali v ustanovah, kot so Tate Britain, Serpentine Gallery, Hammer Museum in newyorški MoMA PS1.
Vendar njegova umetnost ostaja tesno povezana s svetom zunaj galerij. Med njegovimi deli najdemo velike delujoče sklope zvočnikov, podobne tistim na londonskih uličnih zabavah, pa tudi video in instalacijo, v kateri raziskuje »pametni« hladilnik ter naš odnos do vse bolj tehnološkega okolja. Vsakdanji predmeti pri njem postanejo izhodišče za vprašanja o željah, podobah in moči tehnologije.
Plesišče kot spomin cele generacije
Preboj mu je prineslo delo Fiorucci Made Me Hardcore iz leta 1999. V njem je iz že obstoječih posnetkov sestavil pogled na britanske plesne subkulture od sedemdesetih do devetdesetih let. Pred kamero so ljudje, ki plešejo, se prepuščajo glasbi in za trenutek pripadajo istemu svetu.
Posnetki takšnih večerov imajo posebno moč. Na njih lahko prepoznamo neko obdobje po pričeskah, oblačilih in gibih, a tudi nekaj precej bolj osebnega: občutek, da bo noč trajala večno. Ko jih gledamo desetletja pozneje, se navdušenju pridruži zavest, da je ta svet že izginil.
Prav v tem prostoru med evforijo in izgubo je mogoče iskati privlačnost Leckeyjevega ustvarjanja. Njegova dela nas vabijo k razmisleku, zakaj nas lahko star posnetek ali nekaj sekund pozabljene pesmi tako močno zadene.
Spomini, ki nočejo izginiti
Sanje angleškega mladostnika je umetnik označil za »eksorcizem«. Izraz se prilega delu, v katerem se preteklost vrača skozi zvoke in podobe, čas pa se navidezno seseda sam vase. Film spremlja tudi spreminjanje medijev, od radia in televizije do interneta, ter raziskuje, kaj se pri tem dogaja z našim občutkom sebe.
Ob tem se ponuja vprašanje, ki je danes še bolj domače kot ob nastanku filma: če lahko skoraj vsak trenutek poiščemo, ponovno predvajamo in delimo, ali ga zato tudi bolje pomnimo? Ali pa začne posnetek počasi nadomeščati naš lastni spomin?
Razstava Marka Leckeyja Sanje angleškega mladostnika, 1964–1999 n. št. je v kletnem prostoru Cukrarne na ogled do 8. novembra 2026. Kustos razstave je Brandon Rosenbluth.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
