Reuters

Nekateri borci za neodvisnost pa so zaradi sporne taktike bojevanja v očeh svetovne javnosti, predvsem na Zahodu, postali običajni teroristi. Med njimi tudi Ilich Ramirez Sanchez, bolj znan kot Carlos Šakal.

Venezuelec je veljal za enega od simbolov terorizma v obdobju hladne vojne. Slavo si je pridobil z napadom na sedež Opeca leta 1975. Dolga leta je bil najbolj iskan človek na svetu. Septembra 1976 so ga v beograjskem hotelu Metropol aretirali na podlagi tiralice, ki jo je izdala Nemčija zaradi suma, da prav on stoji za umorom izraelskih športnikov na olimpijskih igrah leta 1972 v Münchnu.

Toda do izročitve Nemčiji ni prišlo, saj je Carlos že po štirih dneh zapustil Jugoslavijo in odšel v Bagdad. To mu je omogočila jugoslovanska Služba državne varnosti, ki mu je priskrbela lažno identiteto in dokumente jugoslovanskega gradbenega delavca, napotenega na delo v Irak. Takratna Jugoslavija je bila namreč Šakalu naklonjena zaradi podpore bližnjevzhodnih in afriških osvobodilnih gibanj. Kasneje se je vrnil v Jugoslavijo in pomagal pri varovanju zimskih olimpijskih iger v Sarajevu.

Leta 1994 so ga v Sudanu prijeli in izročili Franciji, kjer je bil obsojen na dosmrtno ječo. Kazen prestaja v strogo varovanem zaporu Clairvaux. Poleg svojih terorističnih dejavnosti je bil znan po svoji ljubezni do razuzdanega življenja, polnega žensk in alkohola. Njegov biograf John Follain je o njem dejal: »Carlos Šakal je bil Osama bin Laden svojih dni.«