Majevska jama s 165 lobanjami razkriva veliko vlogo žensk pri obredih
Nove raziskave izjemne zbirke 165 človeških lobanj, odkritih v jami na jugu Mehike, osvetljujejo obredne prakse starodavnih majevskih skupnosti.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Analize so pokazale nekoliko večjo zastopanost žensk kot moških in odprle nova vprašanja o duhovnem pomenu te nenavadne zbirke posmrtnih ostankov.
Najdišče, znano kot tzompantli Frontera Comalapa, so odkrili leta 2012 v mehiški zvezni državi Chiapas. Čeprav je pogled na množico lobanj sprva predstavljal osupljivo arheološko uganko, dolgoletne znanstvene raziskave strokovnjakov mehiškega Nacionalnega inštituta za antropologijo in zgodovino (INAH) postopoma razkrivajo kompleksnejšo podobo ljudi, katerih ostanki so bili odloženi v jami.
165 lobanj
Po najnovejših ugotovitvah so raziskovalci med 165 lobanjami prepoznali ostanke 83 žensk in 79 moških. Spola treh oseb zaradi fragmentarne ohranjenosti njihovih ostankov niso mogli določiti.
Rezultati so pomembni predvsem zato, ker nakazujejo, da so imele ženske pri starodavnih obredih, povezanih s tem krajem, morda pomembnejšo vlogo, kot so domnevali doslej.
»Čeprav vzorec kaže navidezno ravnovesje med spoloma, nam analiza kosti omogoča, da ponovno ovrednotimo vlogo žensk v starodavnih obrednih praksah,« je pojasnil arheolog Josuhé Lozada Toledo, raziskovalec Direktorata za arheološke raziskave pri INAH, ki deluje v centru inštituta v Chiapasu.
Spodnja čeljust in nadočesni lok
Raziskava nadgrajuje prve študije fizičnega antropologa Javierja Montesa de Paza, ki sta jim sledili podrobnejši analizi raziskovalk Cristell Delesma Pérez in Abigail Reyes López. Ker med ostanki ni medeničnih kosti, ki praviloma veljajo za najzanesljivejši skeletni pokazatelj pri ocenjevanju biološkega spola, so strokovnjaki proučevali razlike v zgradbi lobanj. Med drugim so analizirali obliko spodnje čeljusti in izrazitost nadočesnih lokov, anatomski značilnosti, ki lahko pomagata pri razlikovanju med moškimi in ženskimi posmrtnimi ostanki.
Jama romarski cilj majevskih skupnosti?
Med ostanki so prepoznali tudi 15 otroških lobanj, na kosteh treh oseb pa sledi rezanja. Ugotovili so še, da so bili nekateri ostanki izpostavljeni vročini. Dodatne namige so ponudile arhivske fotografije, na katerih so vidne obloge saj na jamskem stropu. Te nakazujejo, da so starodavni obiskovalci v jamo morda prihajali z baklami in v njej izvajali obrede. Raziskovalci menijo, da bi odkritja lahko kazala, da je bila jama romarski cilj majevskih skupnosti. V njej so morda potekali obredi, povezani z dežjem, rodovitnostjo zemlje ali drugimi obrednimi nameni.
Morebitna sveta vloga jame je posebej pomembna v okviru starodavnih mezoameriških verovanj, v katerih so imele jame pogosto simbolno mesto v odnosih med človeškim svetom, nadnaravnimi silami in pokrajino.
Tudi lobanji starostnikov
Večina oseb, katerih ostanki so zastopani v zbirki, je bila mladih odraslih, starih od 25 do 35 let. Raziskovalci pa so prepoznali tudi dve osebi, ki naj bi bili stari od 55 do 70 let. Po demografskem okviru, ki ga raziskovalci navajajo za zgodnje postklasično obdobje Majev, približno med letoma 900 in 1200, je šlo za neobičajno visoko starost.
Prav časovna umestitev daje najdišču Frontera Comalapa poseben pomen. Po besedah Lozade Toleda je starejše od monumentalnih konstrukcij za razstavljanje lobanj, povezanih z velikimi mesti osrednje Mehike, kot je bil Tenochtitlan v poznem postklasičnem obdobju med letoma 1200 in 1521.
Darovanje nadnaravnim bitjem
Odkritje v Chiapasu pa odpira možnost, da so imele nekatere zbirke lobanj drugačne obredne namene, ki so odražali lokalna verska izročila ter predstave o človeškem telesu in posmrtnem življenju. Lozada Toledo je pojasnil, da je več mezoameriških sistemov verovanja različna duhovna bistva povezovalo s posameznimi deli telesa. Teyolía je bila povezana s srcem, ihíyotl z jetri, tonalli pa z glavo, v kateri naj bi prebivalo človekovo življenjsko bistvo.
S tega vidika bi lahko kopičenje lobanj v sveti jami pomenilo zbiranje duhovnih bistev, darovanih nadnaravnim bitjem, in ne zgolj razstavljanja človeških posmrtnih ostankov.
Podrobno znanstveno preučevanje
Tudi stanje arheološkega gradiva je ponudilo dragocene možnosti za podrobno znanstveno proučevanje. Zbirka, ki jo trenutno hranijo v Laboratoriju za fizično antropologijo centra INAH v Chiapasu, obsega 165 lobanj in 51 dolgih kosti, številne med njimi pa so razmeroma dobro ohranjene. Posebej izjemna je ohranitev kladivca, ene od drobnih koščic srednjega ušesa, ki pripada eni od oseb v zbirki. Ta občutljivi anatomski del meri le osem ali devet milimetrov in se v arheoloških najdiščih le redko ohrani.
Med drugimi značilnostmi so raziskovalci na številnih lobanjah prepoznali dokaze namernega preoblikovanja. Posebej pogosta je bila tako imenovana pokončna tabularna oblika, ki so jo dosegli tako, da so otroku ob glavo namestili deščice. Takšni postopki so spreminjali obliko razvijajoče se lobanje in bili del širših kulturnih tradicij preoblikovanja telesa v starodavni Mezoameriki.
Večina lobanj brez spodnje čeljusti
Raziskovalci so opazili tudi, da večina lobanj nima spodnje čeljusti in da so bili iz zgornjih čeljusti odstranjeni zobje. Te spremembe skupaj s sledmi rezanja in izpostavljenosti vročini nakazujejo, da so bili posmrtni ostanki morda večkrat predmet različnih posegov in obredne obdelave.
Po besedah Lozade Toleda dokazi kažejo na kompleksne obrede, ki so vključevali odstranjevanje, ponovno prinašanje in prerazporejanje človeških kosti v obredne namene. Natančen pomen teh praks še raziskujejo. Raziskovalci za zdaj niso oblikovali dokončne razlage, zakaj so bile izbrane prav te osebe in kakšni obredi so potekali v jami.
Kljub temu ugotovitve postopoma spreminjajo razumevanje najdišča. Pozornost se od pretresljivega videza zbirke lobanj preusmerja h kulturnim in duhovnim tradicijam, ki bi lahko pojasnile njen nastanek.
Raznolike obredne prakse v predšpanski Mezoameriki
Za strokovnjake INAH je Frontera Comalapa pomembna priložnost za ponoven premislek o raznolikosti obrednih praks v predšpanski Mezoameriki, zlasti o udeležbi žensk in simbolnem pomenu človeških posmrtnih ostankov. Več kot štirinajst let po odkritju jame nadaljnje raziskovanje kaže, kako lahko skrbna arheološka analiza in proučevanje kosti razkrijeta nove podatke o starodavnih skupnostih, katerih verovanja in obrede še vedno razumemo le delno.
Raziskava poudarja tudi pomen ohranjanja arheoloških zbirk za prihodnje študije, saj novi analitični pristopi še naprej razkrivajo informacije, ki ob prvotnem odkritju niso bile dostopne.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
