2798 ključev, razrezani Leonardo in Luna: Kaj skrivajo Vatikanski muzeji?
Vatikanski zidovi skrivajo neverjetne in bogate zgodbe: Leonardo v petih kosih, Michelangelovi "oblečeni" akti in papež, ki je naročal mojstrovine ter vodil vojne. V zakladnici s približno sedmimi kilometri razstavnih poti hranijo celo delček drugega planeta.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Predstavljajte si Vatikan pred svitom. Obiskovalcev še ni, po dvoranah pa odmeva žvenket ključev. Tako je Vatican News v reportaži iz leta 2022 opisal začetek delovnega dne Giannija Cree, vatikanskega ključarja. V posebej klimatiziranem prostoru, ki kovino varuje pred rjo, hranijo kar 2798 ključev.
Najdragocenejši med njimi nima številke. Odpira Sikstinsko kapelo, hranijo pa ga v sefu, v zapečateni ovojnici. Preden lahko obiskovalci občudujejo Michelangelove freske, mora torej nekdo opraviti precej bolj vsakdanje delo: odkleniti vrata, piše Vatican News.
Zakaj muzeji in ne muzej?
Ime ni naključje. Vatikanski muzeji so preplet zbirk, galerij, kapel in nekdanjih papeških stanovanj, ki so nastajali skozi stoletja. Njihove razstavne poti po podatkih Vatican News obsegajo približno sedem kilometrov. To je svet, v katerem hitro ugotovite, da Sikstinska kapela predstavlja le del mnogo večje zgodbe.
Muzej Pio-Clementino in muzej Chiaramonti hranita antične kipe, gregorijanska muzeja obiskovalca popeljeta v stari Egipt in med Etruščane. Pinakoteka je namenjena slikarstvu, Rafaelove sobe in apartmaji Borgia pa pričajo o času, ko so papeži za svoje bivalne in reprezentančne prostore naročali vrhunske poslikave. Tu so še galerije tapiserij in zemljevidov, etnološki muzej Anima Mundi ter Paviljon kočij.
Posebnost kompleksa je prav to, da umetnine pogosto ne visijo zgolj na stenah. Umetnina je že prostor sam. Nikolaj V. je za poslikavo zasebne kapele povabil Fra Angelica, Aleksander VI. Borgia pa je okrasitev svojih prostorov zaupal Pinturicchiu. Sobe, namenjene življenju in molitvi cerkvenih vladarjev, so postale del muzejske dediščine.
Kip, s katerim se je začela velika zgodba
Za simbolni začetek vatikanske kiparske zbirke velja leto 1506. Takrat so v Rimu odkrili znamenito skupino Laokoont in njegova sinova, ki jo je papež Julij II. pridobil za Vatikan.
Prizor je vse prej kot miren: trojanskega svečenika in njegova sinova ovijata kači, telesa se zvijajo, obraz očeta pa izraža bolečino. Antični kip še danes učinkuje skoraj neprijetno živo. Postal je ena osrednjih mojstrovin papeške zbirke in pomemben zgled umetnikom, ki so v antiki iskali znanje o človeškem telesu.
Papež, ki je imel ob sebi Michelangela, Rafaela in Bramanteja
Če bi med papeži iskali največjega umetnostnega mecena, bi bil Julij II. med najresnejšimi kandidati. Njegov okus in ambicije so pustili sled, ki jo občudujemo še danes.
Michelangelu je naročil poslikavo stropa Sikstinske kapele, Rafaelu freske v papeških sobah, Bramanteju pa zaupal načrtovanje nove bazilike svetega Petra. Pod njegovim pokroviteljstvom je Vatikan postal eno najpomembnejših umetniških središč renesanse. Ob tem je bil Julij tudi politično in vojaško dejaven vladar: veličastna umetnost je izražala tako vero kot moč papeštva.
Le nekaj korakov je ločevalo nastajanje dveh velikih dosežkov evropske umetnosti. Medtem ko je Michelangelo med letoma 1508 in 1512 slikal strop Sikstinske kapele, je Rafael ustvarjal freske v bližnjih sobah.
Med njimi je Atenska šola, zamišljeno srečanje antičnih mislecev. Rafael je nekaterim nadel poteze svojih sodobnikov: Platon naj bi spominjal na Leonarda da Vincija, med zbranimi pa je upodobil tudi sebe. Renesančni mojstri so tako svoje obraze vpisali v družbo antičnih velikanov.
Ko so Michelangelovim golim telesom naslikali »hlače«
Danes se pred Michelangelovo Poslednjo sodbo ustavljajo množice, ob njenem nastanku pa vsi niso videli le mojstrovine. Freska na oltarni steni Sikstinske kapele, naslikana med letoma 1536 in 1541, je zaradi golih teles sprožila ostre odzive.
Papeški ceremonier Biagio da Cesena je menil, da takšne podobe sodijo bolj v kopališča in gostilne kot v papeško kapelo. Leta 1564 so sklenili nekatere figure prekriti.
Nalogo je dobil Daniele da Volterra, ki je čez dele teles naslikal tkanine. Zaradi tega se ga je prijel vzdevek Il Braghettone, približno »slikar hlač«. Prekrivala so dodajali tudi pozneje. Pred fresko zato ne stojimo le pred Michelangelovim pogledom na poslednjo sodbo, temveč tudi pred sledmi stoletnega spora o tem, koliko človeškega telesa sme pokazati umetnost.
Leonardo, ki je preživel v petih kosih
Še bolj nenavadna je usoda Leonardovega Svetega Hieronima, ene največjih dragocenosti Vatikanske pinakoteke. Slika je ostala nedokončana, zato omogoča redek vpogled v mojstrov ustvarjalni postopek: posamezni deli so različno izdelani, risba in slikanje pa se srečujeta na isti površini.
Toda delo ni preživelo nedotaknjeno. Leseno ploščo so razrezali na pet kosov. Po izročilu je sliko po naključju odkril kardinal Joseph Fesch, Napoleonov stric, in jo našel razdeljeno na dva dela. Po njegovi smrti je večkrat zamenjala lastnika, dokler je leta 1856 za Vatikansko pinakoteko ni kupil papež Pij IX. Danes je težko verjeti, da je delo tako slavnega umetnika sploh lahko doživelo takšno usodo.
Ves italijanski polotok na stenah
Med najbolj osupljivimi prostori je Galerija zemljevidov. Dolga je 120 metrov in široka šest metrov, njene stene pa prekriva 40 kartografskih upodobitev italijanskih ozemelj in cerkvenih posesti.
Naročil jih je Gregor XIII., ki je želel v galeriji poustvariti italijanski polotok. Obiskovalec tako potuje med mesti, obalami in pokrajinami, kakor so jih poznali pred stoletji.
Zemljevidi so tudi pripoved o oblasti. Poleg geografskih značilnosti vključujejo zgodovinske dogodke in pomembna mesta: prikazujejo svet, hkrati pa razkrivajo, kaj se je naročniku zdelo vredno ohraniti v spominu.
Med zakladi je celo košček Lune
V družbi antičnih kipov in renesančnih fresk bi le malokdo pričakoval lunine kamnine. Toda tudi te sodijo med vatikanske dragocenosti.
Drobce z odprave Apollo 11 je Vatikanu podaril ameriški predsednik Richard Nixon, skupaj z vatikansko zastavo, ki je potovala v vesolje. Zakladnica tako hrani tudi materialni spomin na trenutek, ko je človek stopil na drugo nebesno telo.
Vatikan se ni ustavil pri renesansi
Ob imenih Michelangelo in Rafael je lahko spregledati, da muzeji hranijo tudi obsežno zbirko moderne in sodobne umetnosti. Ta danes šteje približno 8000 del, med zastopanimi ustvarjalci pa so Van Gogh, Matisse, Chagall in Francis Bacon.
Za njen nastanek je bil ključen Pavel VI., ki je želel obnoviti dialog med Cerkvijo in sodobnimi umetniki. Leta 1964 jih je povabil na srečanje v Sikstinsko kapelo, leta 1973 pa odprl zbirko sodobne religiozne umetnosti, iz katere je zrasla današnja velika zbirka.
Prav ta razpon daje Vatikanskim muzejem poseben značaj. V njih se srečujejo antični bogovi in krščanski svetniki, papeške ambicije in umetniški dvomi, občudovanje telesa in strah pred njegovo goloto. Za veličastnimi podobami ostajajo zelo človeške zgodbe: o naročnikih, ki so hoteli pustiti sled, umetnikih, ki so premikali meje, in mojstrovinah, ki so včasih komaj preživele do našega časa.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
