Pexels

Se tudi vam zgodi, da ko zagledate novo gubico na obrazu ali še en nov siv las, vaše razpoloženje drastično pade? Se vam zdi, da sicer razumete staranje in ste navzven z njim pomirjeni, a ko se pogledate v ogledalo in v njem opazite drugo osebo kot ste jo bili vajeni 20 let nazaj, raje pogledate stran? In ko vas kdo vpraša, kateri letnik ste, v zadregi poveste letnico, a se takoj začnete na nek način opravičevati, pojasnjevati, da so leta kar odbrzela sama od sebe in da še sami ne morete verjeti da res že štejete toliko svečk?

Zakaj le? Zakaj smo v današnji družbi postali tako obsedeni s tem, da bi svoja leta lahko prikrili? Da bi se nekako zakamuflirali in se postavili v vrsto z mladoletnicami, ki dehtijo od mladosti? Težava s staranjem je, da smo si o njem začeli pripovedovati posebno zgodbo. Zgodbo, vsiljeno iz zunanjega sveta, a globoko ponotranjeno.

Kako je staranje postalo sovražnik

Če pogledamo širšo sliko, je odnos do staranja v sodobni družbi precej nenavaden. Po eni strani živimo dlje kot kadarkoli v zgodovini, po drugi pa je staranje predstavljeno skoraj kot napaka, ki jo je treba čim dlje odlagati.

PREBERITE TUDI:

Osebna rast

Družinski vzorci: zakaj postanemo podobni staršem

Osebna rast

Kdo bi bili, če vas nihče ne bi gledal?

Industrija proti staranju je danes vredna milijarde. Sporočilo, ki ga dobivamo z vseh strani, je precej enostavno: mladost pomeni vrednost, starost pomeni izgubo.

Takšna sporočila niso nedolžna, saj se, ko jih ves čas poslušamo, naselijo v našem notranjem dialogu. Ne da bi to sploh opazili, začnemo same sebe opazovati skozi kritično lečo: Ali sem še dovolj videti mlada? Ali sem še vedno privlačen? Ali sem že prestara za to ali ono?

Ko se te misli naselijo v naš vsak dan, začnemo velik del energije vlagati v boj proti času namesto v življenje samo. Prav v tem pa se skriva paradoks – staranje je del življenja, je dokaz, da živimo. Mi pa bi ga tako radi odrinili in nikoli ne priznali.

Kaj se zgodi, ko začnemo verjeti, da z leti izgubljamo vrednost

Ko človek ponotranji idejo, da je vrednost povezana z mladostjo, začne samega sebe ocenjevati precej strožje, kot bi bilo potrebno.

Pexels

Ženske, ki so uspešne, ustvarjalne, inteligentne, pogosto pripovedujejo podobno izkušnjo. V štiridesetih ali petdesetih letih imajo za sabo ogromno življenjskih izkušenj, znanja in notranje stabilnosti, a hkrati občutek, da jih svet začne gledati drugače. Ne več kot gospodične, ampak striktno kot gospe, včasih celo kot »stare babe«.

Ko dobimo take informacije iz zunanjega sveta, se lahko zgodi, da se začnemo zmanjševati. Postanemo bolj zadržane, manj vidne, manj samozavestne. Kot da bi nas nekje v ozadju spremljala misel, da je naš najboljši čas že mimo.

Toda če pogledamo realnost človeškega razvoja, je resnica skoraj nasprotna. Veliko ljudi šele v srednjih letih doseže največjo notranjo svobodo. V tem obdobju se pogosto umiri potreba po dokazovanju, okrepi pa občutek lastne identitete. Tisto, kar družba vidi kot izgubo mladosti, je v resnici pogosto pridobitev zrelosti.

Sprememba pogleda: od »Kako izgledam« k »Kako živim«

Ključna psihološka sprememba se zgodi takrat, ko pogled, skozi katerega ocenjujemo sebe, premaknemo nazaj k sebi.

Dolga leta se lahko nezavedno opazujemo skozi oči okolice. Sprašujemo se, kako nas vidijo drugi in ves čas preverjamo, ali  smo še vedno dovolj »v redu« in ali ustrezamo pričakovanjem.

Ko ta pogled počasi premaknemo k sebi, se vprašanja spremenijo.

Namesto »Kako izgledam?« se pojavi »Kako se počutim?«

Namesto »Ali odobravajo?« pride »Ali jaz odobravam?«

Ta premik je presenetljivo osvobajajoč. Ko človek začne živeti iz lastnega pogleda, se staranje ne zdi več kot izguba, temveč kot nadaljevanje poti. Vsaka guba postane del naše zgodbe, vsaka sprememba v telesu znak, da smo tukaj že dolgo in smo skozi življenje šli z odprtimi očmi.

Pexels

Graciozno staranje je predvsem psihološki proces

Ko govorimo o gracioznem staranju, pogosto najprej pomislimo na videz. A v resnici ima veliko več opraviti z odnosom do sebe kot z zunanjimi znaki let. Graciozno staranje v tem smislu pomeni, da se s časom ne borimo, ampak ga vključimo v svojo zgodbo.

To pomeni, da:

• opazimo način, kako govorimo o sebi,
• prenehamo opravičevati svoja leta
• in postopoma zamenjamo kritičen pogled s pogledom spoštovanja.

Z leti se namreč zgodi nekaj dragocenega. Človek začne bolje razumeti, kaj mu je res pomembno. Manj energije porabi za dokazovanje in več za življenje.

Veliko žensk pove, da se prav v zrelejših letih prvič zares počutijo doma v svoji koži. Kot da bi se po dolgih letih prilagajanja končno umirile v tem, kdo so.

Ko nehamo popravljati sebe, se sprosti ogromno energije

Psihologi pogosto opažajo zanimiv pojav. Ko človek neha porabljati toliko energije za samokritiko, se sprosti prostor za druge stvari. Za ustvarjalnost, odnose, radovednost, nove začetke.

Ni naključje, da veliko ljudi začne nove projekte, poklice ali hobije prav v drugi polovici življenja. Takrat postane manj pomembno, kako bomo videti, in bolj pomembno, kaj bomo z življenjem naredili. Ta premik iz nenehnega popravljanja sebe v aktivno življenje je pogosto najboljša definicija gracioznega staranja.

Staranje kot poglabljanje, ne kot izguba

Če pogledamo širše, se vrednost človeka skozi življenje pogosto ne zmanjšuje, temveč poglablja. Z leti pridejo izkušnje, z izkušnjami razumevanje, z razumevanjem pa notranja širina.

Morda je prav zato veliko ljudi v zrelih letih bolj zanimivih kot v mladosti. Manj igrajo vloge, več so to, kar so. In prav ta avtentičnost je pogosto tisto, kar nas pri ljudeh najbolj pritegne.

Pexels

Namesto boja s časom – več življenja

Ko se odpovemo ideji, da moramo čas premagati, življenje postane lažje. Ne zato, ker bi se staranje ustavilo, ampak zato, ker ga ne doživljamo več kot sovražnika.

Vsako življenjsko obdobje ima svoj ritem, svojo energijo, svoje možnosti. Mladost ima svoje darove, zrelost pa svoje.

Osebna rast

Ali sem morda jaz narcis? Kako prepoznati narcistične poteze pri sebi

Ko starost živimo graciozno, ne poskušamo ohranjati prejšnjih poglavij, ampak vstopimo v tisto, ki ga živimo zdaj. Staranje nam namreč ne jemlje vrednosti, spreminja le način, kako jo nosimo.