Ko se čez noč vse spremeni ...
Ko se naše predstave o varnosti in nadzoru čez noč sesujejo, se začne pomembna lekcija o življenju, pričakovanjih in notranji mirnosti.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
V zadnjih letih imam občutek, da živimo v času, ko se stvari spreminjajo hitreje, kot jih uspemo razumeti. Nekaj se zdi stabilno, skoraj samoumevno, potem pa se zgodi dogodek, ki v eni sami potezi premeša karte na mizi. Kar je še včeraj delovalo kot varna pot, se nenadoma pokaže kot precej bolj krhko, kot smo verjeli.
Na to me je opomnila tudi nedavna izkušnja, ki mi je – tako kot verjetno tudi mnogim od vas – za trenutek zamajala tla pod nogami.
Po dolgem moledovanju mojih dveh najstnikov smo zimske počitnice letos preživeli v toplih krajih – v Dubaju. Tja smo se odpravili z majhnim nahrbtnikom, tremi kosi oblačil in zobno ščetko. Potrebovali smo le nekaj sonca, malo oddiha in občutek, da za nekaj dni izstopimo iz vsakodnevnega tempa.
Ko smo pristali na arabskih tleh, smo se hitro prepustili energiji mesta. Dubaj je fascinanten. Blišč, arhitektura, organiziranost, varnost … Vse deluje skoraj nadrealno. Kot da bi nekdo sredi puščave zgradil popolnoma nov svet. Svet, v katerem ima človek občutek, da je z dovolj znanja, poguma in denarja mogoče skoraj vse.
PREBERITE TUDI:
Ko si enkrat tam, se zelo hitro prepustiš temu občutku. Da je vse v redu. Da je svet pravzaprav precej bolj urejen, kot se nam zdi od daleč. Da je človek izjemno bitje, sposobno neverjetnih dosežkov.
Uživali smo in se po dolgem času končno zares sprostili. Nekaj nemira smo začutili šele zadnji dan, ko smo začeli srečevati Slovence, ki so šele prihajali na dopust. Tiho smo jim zavidali. Njihov odklop se je šele začel, naš pa se je že končeval.
Le nekaj dni kasneje, ko smo doma še vedno nostalgično pogrešali sonce in obujali spomine, pa je prišla novica: napetosti, napadi, sirene nad mestom. Slovenci in drugi turisti ujeti na drugem koncu sveta, v negotovosti, kako – in ali sploh – se bodo lahko kmalu vrnili domov.
Kako hitro se je spremenila tudi moja perspektiva!
Namesto zavisti je ostala samo hvaležnost. Namesto nostalgije občutek, da smo imeli pravzaprav ogromno srečo. In tisti nekoliko neprijeten uvid: kako hitro se lahko nekaj, kar še včeraj deluje kot popolna oaza miru, čez noč spremeni v prizorišče negotovosti.
Kako hitro se lahko perspektiva obrne
Takšni trenutki nas vedno znova spomnijo na nekaj, kar sicer dobro vemo, a radi pozabimo. Da življenja ne moremo nadzorovati tako zelo, kot si želimo.
Lahko imamo načrte. Cilje. Strategije. Lahko naredimo skoraj vse prav. Lahko si predstavljamo, kako bo potekalo naše življenje: otroci z dobrimi ocenami, ki jim bodo odprle vrata v prihodnost. Lepa hiša. Stabilna služba. Posel, ki se bo razvijal po načrtih. Partner, ob katerem se bomo počutili doma.
Včasih se zgodi tudi kaj podobnega temu scenariju. Pogosto pa življenje ubere svojo pot.
Nekdo ustvari veliko premoženje, potem pa ugotovi, da s tem pride tudi teža, ki je ni pričakoval. Nekdo vstopi v podjetniško zgodbo z velikim zagonom in šele kasneje spozna, koliko nepredvidljivosti prinese s sabo. Nekdo dolgo išče partnerja in ga ne najde, ali pa ugotovi, da ljubezen ni vedno tista mirna obala, o kateri je sanjal.
In prav takrat nas najbolj zaboli razlika med tem, kar smo si predstavljali, in tem, kar je.
Imamo vpliv, nimamo pa nadzora
Morda zato, ker smo nekje globoko v sebi verjeli, da imamo stvari vendarle precej bolj pod nadzorom.
A življenje nas prej ali slej nauči nekoliko drugačne lekcije. Da imamo vpliv. Nimamo pa nadzora.
Lahko se trudimo. Lahko razmišljamo, načrtujemo, vlagamo energijo. Lahko ustvarjamo pogoje, v katerih imajo stvari več možnosti, da se razvijejo dobro. Ne moremo pa vedno odločati o tem, kako se bo zgodba razpletla.
Ko to zares dojamemo, začutimo nežno notranjo sprostitev. Pričakovanja postanejo mehkejša. Ambicije ne izginejo, a izgubijo svojo trdoto. V odnosih je manj dokazovanja in več radovednosti. V načrtih je še vedno želja po uspehu, a tudi prostor za presenečenja.
Ko pričakovanja postanejo mehkejša
Morda zato, ker počasi razumemo, da življenje ni samo rezultat.
Je tudi – in predvsem – pot.
In čeprav se svet včasih res spremeni čez noč, se skoraj vedno zgodi tudi nekaj drugega. Naslednje jutro spet vstane sonce. In življenje, takšno ali drugačno, teče naprej.
Morda prav zato v zadnjem času nekoliko bolj cenim majhne, skoraj neopazne trenutke. Tiste, ki jih pogosto preslišimo, ker smo preveč zaposleni z načrti za prihodnost.
Tiha jutra. Pogovore brez posebnega razloga. Občutek, da smo tam, kjer smo – vsaj za trenutek – čisto v redu.
Morda kdo pričakuje, da bom tudi tokrat bralcem ponudila odgovore, ali vsaj smernice. A bolj ko opazujem življenje, bolj se mi zdi, da so včasih najdragocenejši prav trenutki, ko si dovolimo priznati, da vseh odgovorov nimamo.
Da lahko načrtujemo. In hkrati pustimo življenju dovolj prostora, da nas preseneti.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
