Raziskave kažejo, da ljudje s pozitivnim odnosom do staranja živijo dlje
Ali lahko naš odnos do staranja vpliva na to, kako dolgo bomo živeli? Raziskave kažejo presenetljivo povezavo med našimi prepričanji, zdravjem in dolgoživostjo.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ko se staramo, hitro pridemo do določenih zaključkov. Petdesetletnik, ki tiho hrepeni po tem, da bi spet lahko brez bolečin vstajal iz postelje, ob vsaki misli, da bi začel telovaditi, hitro zaključi, da njegovo telo vadbe več ne zmore. Čeprav gospa v poznih štiridesetih letih točno ve, da je stara služba ne zadovoljuje več, jo pri iskanju novih možnosti kaj hitro ustavi misel, da je za nov začetek že nekoliko prestara. Šestdesetletnik bi se rad naučil tujega jezika, vendar dvomi, da si lahko pri teh letih še zapomni dovolj novih besed, sedemdesetletnica bi še enkrat rada obiskala Avstralijo, kjer je v mladosti preživela najlepši mesec v življenju, a letalske karte nikoli ne kupi, ker tako stari ljudje niso več za tako dolgo pot ...
V vseh teh primerih odločitev sprejmemo, še preden sploh zares preverimo svoje dejanske sposobnosti. Mejo je postavila predstava o tem, kaj naj bi naša starost pomenila.
Takšna razmišljanja se nam zdijo povsem običajna. Navsezadnje vemo, da se telo z leti spreminja, da nekatere stvari postajajo zahtevnejše in da mladost ne traja večno. Toda raziskave s področja psihologije staranja opozarjajo na zanimivo povezavo: ljudje, ki imajo o staranju pozitivnejša prepričanja, pogosto ohranjajo boljše zdravje in telesne sposobnosti, nekatere raziskave pa jih povezujejo celo z daljšim življenjem. Naš odnos do lastnih let je torej lahko pomembnejši, kot smo si doslej predstavljali.
Pozitiven odnos do staranja je povezan s 7,5 leta daljšim življenjem
Ameriška psihologinja in epidemiologinja Becca Levy z univerze Yale že desetletja raziskuje, kako prepričanja o staranju vplivajo na človekovo zdravje in vedenje. Ena njenih najbolj odmevnih raziskav, objavljena leta 2002 v znanstveni reviji Journal of Personality and Social Psychology, je spremljala podatke 660 ljudi, starejših od 50 let.
Raziskovalci so ugotovili, da so posamezniki s pozitivnejšim pogledom na lastno staranje živeli v povprečju 7,5 leta dlje kot tisti, ki so staranje dojemali bolj negativno. Povezava je ostala statistično pomembna tudi po upoštevanju različnih dejavnikov, med drugim starosti, spola, socialno-ekonomskega položaja, osamljenosti in zdravstvenega stanja.
Podatek je presenetljiv predvsem zato, ker pozitivnega odnosa do staranja običajno ne uvrščamo med dejavnike, povezane z dolgoživostjo. Ko razmišljamo o tem, kako ohraniti zdravje, pomislimo na prehrano, gibanje, spanje in preventivne preglede. Precej manj pozornosti namenjamo temu, kaj pričakujemo od svojega telesa in življenja, ko se staramo.
Seveda raziskava ne pomeni, da si lahko s pozitivnim razmišljanjem zagotovimo dodatnih sedem let življenja. Gre za ugotovljeno povezavo, ne za dokaz, da je optimizem sam po sebi podaljšal življenje. Toda podobne raziskave kažejo, da imajo naša prepričanja lahko precej oprijemljive posledice.
Levyjeva je denimo v drugi longitudinalni raziskavi ugotovila, da so ljudje s pozitivnejšim odnosom do lastnega staranja tudi v naslednjih 18 letih poročali o boljšem funkcionalnem zdravju. Raziskava, objavljena v Journal of Gerontology, je pri tem upoštevala njihovo izhodiščno zdravstveno stanje in druge pomembne okoliščine.
Kako je to mogoče? Del odgovora se skriva v načinu, kako naša prepričanja usmerjajo vsakodnevne odločitve.
Ko prepričanje, da smo prestari, začne oblikovati naše življenje
Predstavljajmo si človeka, ki po šestdesetem letu opaža, da mu hoja po stopnicah povzroča nekoliko več napora kot nekoč. Če je prepričan, da je telesno pešanje neizogibno in da se pri njegovih letih nima smisla več truditi, bo morda začel zmanjševati telesno dejavnost. Manj bo hodil, izogibal se bo daljšim sprehodom in postopoma izgubljal mišično moč. Čez nekaj let bo njegova telesna pripravljenost res slabša, kar bo razumel kot potrditev svojega prvotnega prepričanja.
Nekdo drug lahko enako spremembo razume drugače. Opazi, da ni več tako vzdržljiv kot nekoč, vendar ve, da lahko z ustrezno vadbo še vedno izboljša svojo moč in kondicijo. Morda začne redno hoditi, se vključi v vodeno vadbo ali poišče strokovno pomoč. Njegovo telo se prav tako stara, vendar se zaradi drugačnega odziva na spremembe lahko razvija drugače.
Psihologi takšen pojav povezujejo s teorijo ponotranjenja starostnih stereotipov, ki jo je razvila Becca Levy. Prepričanja, ki jih skozi življenje prevzemamo o starejših ljudeh, sčasoma postanejo del naše predstave o sebi. Ko dosežemo določeno starost, začnemo ta pričakovanja uporabljati za razlago lastnih sposobnosti, težav in možnosti.
Če smo desetletja poslušali, da starejši ljudje težko usvajajo nova znanja, lahko ob prvih težavah z učenjem hitro obupamo. Če verjamemo, da je starost obdobje bolezni in nemoči, lahko običajne telesne spremembe doživljamo precej bolj zaskrbljeno. Če smo prepričani, da se po petdesetem ali šestdesetem letu življenje predvsem še umirja, se bomo morda nehali zanimati za priložnosti, ki bi nas nekoč navdušile.
Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da imajo starostni stereotipi resne posledice za telesno in duševno zdravje. Povezani so lahko s slabšim zdravstvenim vedenjem, večjo socialno izolacijo, depresivnimi simptomi in celo zgodnejšo smrtjo. Pri tem niso problematični samo predsodki, ki jih do starejših goji okolica, temveč tudi tisti, ki jih ljudje postopoma razvijejo do sebe.
Zanimivo je, da se lahko vpliv negativnih pričakovanj pokaže celo pri opravljanju posameznih nalog. Raziskave tako imenovane grožnje stereotipa kažejo, da lahko starejši ljudje na preizkusih spomina dosegajo slabše rezultate, kadar jih predhodno opozorimo na negativne predstave o starostnem upadanju spominskih sposobnosti. Skrb, da bodo potrdili stereotip, lahko namreč sama ovira njihovo uspešnost.
Spomin se z leti seveda spreminja, vendar na naše sposobnosti ne vpliva le staranje samo, temveč tudi to, kaj od sebe pričakujemo. Če smo prepričani, da nam spomin zaradi starosti peša, lahko ob prvih težavah hitreje podvomimo vase in se pri učenju ali pomnjenju odrežemo slabše, kot bi se sicer.
O tem, kakšna bo naša starost, razmišljamo že kot otroci
Morda je najbolj presenetljivo spoznanje, da se naš odnos do lastnega staranja začne oblikovati veliko prej, kot opazimo prve sive lase ali gube.
Otroci zelo zgodaj zaznavajo, kako odrasli govorijo o starejših ljudeh. Slišijo pripombe o tem, da je nekdo prestar za določeno delo, da starejši ne razumejo tehnologije ali da po določeni starosti človek nima več veliko od življenja. Opazujejo tudi, kako se njihovi starši odzivajo na rojstne dneve, spremembe videza in lastno staranje.
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije otroci že približno pri četrtem letu starosti prepoznavajo kulturne stereotipe o starosti. Sčasoma jih lahko ponotranjijo in uporabljajo pri presojanju drugih ljudi, pozneje pa tudi samih sebe.
Pomislimo, kako pogosto se iz staranja norčujemo, ne da bi o tem posebej razmišljali. Ob štiridesetem rojstnem dnevu se šalimo, da je mladosti konec. Pri petdesetih nekdo pripomni, da so najboljša leta že za nami. Ko pri šestdesetih pozabimo, kam smo odložili ključe, hitro dodamo, da nas očitno že daje starost.
Posamezna šala seveda še ne določi našega odnosa do življenja. Toda če staranje desetletja povezujemo predvsem z izgubami, lahko takšne predstave postanejo del naše identitete. Ženska, ki je pri tridesetih petdesetletnice dojemala kot stare, bo morda pri petdesetih težje sprejela lastno podobo. Moški, ki je vse življenje občudoval predvsem mladostno moč in uspešnost, bo lahko svoje poznejše življenjsko obdobje doživljal kot izgubo vrednosti.
Pri tem imajo pomembno vlogo tudi ljudje, ki nam pokažejo drugačno možnost. Aktivna sedemdesetletnica, ki se še vedno uči, potuje, neguje prijateljstva in se veseli novih izkušenj, lahko precej spremeni našo predstavo o tem, kaj pomeni biti star sedemdeset let. Podobno velja za starejšega človeka, ki se kljub zdravstvenim omejitvam še vedno zanima za svet in ohranja občutek, da lahko prispeva nekaj pomembnega.
Takšni zgledi nam pomagajo oblikovati bolj raznoliko in stvarno predstavo o starosti. Lažje si predstavljamo, da življenje tudi v poznejših obdobjih prinaša zadovoljstvo, razvoj in nova doživetja.
PREBERITE TUDI:
Osebna rast se ne konča pri določeni starosti
S staranjem se ne spreminjajo samo naše telesne sposobnosti, temveč tudi življenjske prioritete, odnosi in predstave o tem, kaj nam daje občutek izpolnjenosti. Izkušnje nam lahko pomagajo bolje razumeti sebe, jasneje prepoznati svoje potrebe in se manj obremenjevati s pričakovanji drugih. Marsikdo šele v zrelih letih zbere pogum za spremembe, ki si jih je želel že dolgo, vendar jih je zaradi družinskih obveznosti, službe ali strahu pred neuspehom vedno znova odlagal.
Toda takšne možnosti lažje prepoznamo, če staranja ne razumemo kot postopnega zapiranja vseh vrat. Človek, ki je prepričan, da se lahko še vedno razvija, bo verjetneje pripravljen poskusiti kaj novega, tudi če mu ne bo šlo takoj od rok. Ob neuspehu se ne bo nujno vprašal, ali je za nekaj prestar, ampak ali potrebuje več časa, drugačen pristop ali dodatno pomoč.
Prav tu se odnos do staranja tesno povezuje z osebno rastjo. Če verjamemo, da smo se pri določeni starosti že dokončno izoblikovali, si lahko nehote odvzamemo možnost, da bi še odkrivali nove interese, spreminjali ustaljene navade ali razvijali sposobnosti, ki jih doslej nismo uporabljali.
Pozitiven odnos do staranja pri tem ne zahteva, da zanikamo telesne spremembe, bolezni ali omejitve, ki jih prinašajo leta. Nekatere izgube so resnične in jih ni mogoče odpraviti z drugačnim razmišljanjem. Prav tako ne moremo prezreti vpliva dednosti, življenjskih razmer in dostopnosti zdravstvene oskrbe.
Lahko pa se vprašamo, ali smo svojim letom pripisali tudi omejitve, ki z njimi nimajo nujno veliko skupnega.
Kako lahko spremenimo svoj odnos do staranja?
Becca Levy v knjigi Breaking the Age Code predstavlja metodo ABC, s katero spodbuja prepoznavanje in spreminjanje negativnih starostnih prepričanj. Prvi korak je, da postanemo pozorni na sporočila o staranju, s katerimi se srečujemo. Naslednji je prepoznavanje situacij, v katerih težave neupravičeno pripisujemo starosti, tretji pa preverjanje, ali naši stereotipi sploh držijo.
Za začetek lahko nekaj dni opazujemo svoje misli in pogovore. Kolikokrat rečemo, da smo za nekaj prestari? Ali se ob rojstnem dnevu veselimo novega življenjskega obdobja ali razmišljamo predvsem o tem, kaj izgubljamo? Kako govorimo o starejših ljudeh in kaj pri njih najprej opazimo?
Posebej koristno je, da preverimo tista prepričanja, ki vplivajo na naše odločitve. Če smo prepričani, da se ne moremo več naučiti tujega jezika, se lahko vpišemo na začetni tečaj in ugotovimo, kako nam gre. Če menimo, da smo izgubili telesno pripravljenost, lahko ob upoštevanju svojega zdravstvenega stanja začnemo z ustrezno vadbo. Če se nam zdi, da smo za novo prijateljstvo ali ljubezen že prestari, se lahko vprašamo, od kod sploh izvira takšna predstava.
Pomembno je tudi, s kakšnimi zgledi staranja se obdajamo. Če spremljamo predvsem zgodbe o boleznih, nemoči in izgubah, bomo starost težko povezovali s čim drugim. Stik z ljudmi različnih generacij, predvsem pa s starejšimi, ki živijo raznolika in izpolnjujoča življenja, nam lahko pomaga razširiti predstavo o tem, kaj vse je v poznejših letih še mogoče.
Na staranje navsezadnje nimamo popolnega vpliva. Ne moremo ustaviti časa, preprečiti vseh bolezni ali si zagotoviti, da bomo pri osemdesetih enako zdravi in dejavni kot pri petdesetih. Imamo pa precej več vpliva na to, koliko možnosti si bomo v posameznem življenjskem obdobju sploh dovolili raziskati.
In če lahko z bolj odprtim odnosom do svojih let ohranimo več radovednosti, dejavnosti, socialnih stikov in pripravljenosti skrbeti zase, smo že naredili nekaj pomembnega za kakovost svojega življenja. Raziskave pa nakazujejo, da bi se koristi takšnega odnosa lahko poznale tudi pri njegovi dolžini.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
