Zakaj gre "small talk" nekaterim na živce (in kaj to pomeni)
Vljudnostno kramljanje, t.im. "small talk", marsikomu povzroča nelagodje ali odpor. Zakaj do tega pride in kaj to pove o našem načinu povezovanja z drugimi?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Poznate tisti trenutek, ko stopimo v dvigalo in tam zagledamo soseda, ki ga poznamo le mimogrede preko bežnih pozdravov na ulici? Ali pa, ko smo na nekem izobraževanju in med odmorom za kosilo prisedemo k mizi, kjer sedi še nekaj drugih tečajnikov? Za nekatere je to povsem vsakdanja situacija in led z neznanci brez večjih težav razbijejo z nekaj vljudnostnimi frazami, ki jim po domače rečemo tudi »small talk«.
Za marsikoga drugega pa se v takih trenutkih začne prava nočna mora. Kaj reči? Kako odgovoriti, ko nas nagovorijo drugi? Nekateri v svoji notranjosti začutimo nelagodje, kot velik cmok, ki ga ne moremo pogoltniti. Take situacije so za nas mučne, polne napetosti in želje, da bi se jim čim hitreje ognili.
»Small talk« je ena tistih stvari, pri kateri vemo, kaj se od nas pričakuje. Kratek komentar, nekaj lahkotnega, nič preveč osebnega. Dovolj, da zapolnimo tišino in pokažemo, da smo del iste situacije. In prav zato je lahko občutek, ko tega ne zmoremo, precej neprijeten. Ne zato, ker bi šlo za zapleteno veščino, ampak ker naj bi bila tako preprosta.
Mnogi v takih trenutkih ne čutimo le zadrege, ampak tiho obtoževanje. Kot da smo korak za drugimi, oropani enostavne socialne spretnosti, ki jo večina drugih brez težav obvlada.
PREBERITE TUDI:
Ko vemo, kaj bi morali, pa tega ne naredimo
V resnici največkrat v takih situacijah ni zares težava v tem, da ne bi vedeli, kaj reči. Večina nas lahko našteje vsaj nekaj varnih tem, o katerih bi zagotovo znali povedati besedo ali dve. Vreme, delo, vikend …
A težava je, da med tem, kar bi lahko rekli, in tem, kar dejansko rečemo, nastane praznina.
Kot da pogovor ne najde opore. Kot da besede nimajo prave teže ali razloga, da bi jih izrekli. Včasih imamo celo občutek, da bi govorili na silo, kot da igramo vlogo, ki nam ni blizu.
Težava ni, da ne znamo govoriti. Težava je, da se v takem načinu stika v nas ne aktivira nič, kar bi nas potegnilo v pogovor.
Kako iz ene situacije naredimo oceno o sebi
»Small talk« ima to značilnost, da zelo hitro ustvari vidno razliko med ljudmi.
Nekdo drug v prostoru deluje sproščeno, govori brez napora, se vključuje. Mi pa ostanemo nekoliko na robu. In ker je razlika tako očitna, jo zelo hitro prevedemo v oceno.
On je družaben. Jaz nisem.
Tak sklep se zdi logičen, a je močno poenostavljen. Temelji na eni vrsti vedenja, ki jo začnemo jemati kot dokaz širše socialne sposobnosti. A to ni celostna resnica.
Sposobnost sproščenega »small talka« meri predvsem to, kako se znajdemo v lahkotnih, neobveznih, pogosto precej praznih pogovorih. Ne meri pa tega, kako poslušamo, kako razmišljamo, kako gradimo odnos ali kako prisotni smo, ko pogovor postane zares pomemben.
Ljudje, ki so v tem dobri, zato niso nujno bolj povezani z drugimi, morda so edino nekokoliko bolj vidni.
Različni načini povezovanja
Ko se odmaknemo od ideje, da obstaja en sam »pravilen« način druženja, postane vse veliko lažje.
Nekateri se povezujejo skozi lahkotnost. Kratki pogovori jim omogočijo, da začutijo stik, tudi če vsebina ni pomembna. Pogovor pri njih lahko teče brez jasnega cilja, a jim vseeno daje občutek bližine.
Drugi pa se z ljudmi povezujemo nekoliko drugače. Potrebujemo več vsebine in občutka, da pogovor nekam vodi. Brez tega se težje vključimo – ne zato, ker ne bi znali govoriti, pač pa zato, ker se v takšnem pogovoru nimamo na kaj zares oprijeti.
To ni razlika v sposobnosti, ampak v načinu našega delovanja.
Zakaj nas to vseeno prizadene
Čeprav je razlaga lahko precej jasna, pa neprijeten občutek pogosto ostane.
Sposobnost vljudnostnega kramljanja je v naši kulturi močno povezana z idejo družabnosti. Tisti, ki ga obvladajo, delujejo odprti, vključeni, priljubljeni. Ustvarjajo vtis, da so bolj povezani z drugimi in tudi bolj sprejeti.
Ko tako opazujemo druge, zelo hitro začnemo soditi sebe.
In tu se pogosto pojavi zelo konkretna misel: “Z mano je nekaj narobe.”
A ravno ta misel povzroči največ škode. Ne zato, ker bi bila resnična, ampak ker temelji na napačni povezavi. Iz tega, da se v določeni vrsti pogovora ne znajdemo, naredimo sklep o celotni svoji socialnosti.
Kaj ima pri tem vlogo tudi način delovanja možganov
Ljudje se razlikujemo tudi v tem, kako naš živčni sistem obdeluje informacije in socialne situacije. Nekateri lažje preklapljajo med temami, zaznavajo drobne socialne signale in jim ne predstavlja težave, če pogovor nima jasne strukture.
Drugi potrebujejo več smisla, več fokusa ali več jasnosti, da se lahko vključijo. Če tega ni, pogovor zanje ne deluje kot stik, ampak kot napor.
Zato isti pogovor za nekoga pomeni lahkotno povezovanje, za drugega pa notranjo obremenitev.
Kaj nam to spoznanje ponudi
Če ste se do sedaj spraševali, kako postati boljši v »small talku«, boste morda zdaj videli, da to niti ni najpomembnejše vprašanje.
Bolj pomembno je, da začnemo razumeti, kaj se v takih situacijah v nas sploh dogaja.
Ko to doumemo, naslednjič, ko ne najdemo pravih besed v dvigalu ali na sestanku, tega ne uporabimo več kot dokaz proti sebi. »Small talk« postane le ena od oblik stika, ne pa merilo naše vrednosti v odnosih.
Namesto samoobtoževanja lahko začnemo opazovati, kje se zares vključimo. Kje pogovor steče sam od sebe. Kje imamo občutek, da smo prisotni in da imamo kaj dodati.
Morda nikoli ne bomo postali nekdo, ki z lahkoto začne pogovor o vremenu z neznancem. A to ne pomeni, da ne znamo ustvariti stika. Pomeni le, da ga ustvarjamo drugače.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
