Jana Jocif

Zanimalo nas je, ker je nedavno napisal knjigo Kavarna Italija, kaj meni o slovenski knjigarni sredi Trsta, pa o pedagoškem erosu in našem odnosu do zamejcev ... Izjemoma je prav za nas povedal nekaj več tudi o njem samem in njegovi ljubljeni izbranki, svetovno priznani dirigentki Petri Grassi, o kateri bomo v naši reviji še kaj zapisali. Ampak naj ima tokrat najprej besedo mož, ki še verjame v čudežno moč prečlovečenja.

Kaj vam najprej pade na misel ob omembi Tržaškega knjižnega središča?

Prva asociacija, čisto zares? Izgubljena knjigarna v Ulici svetega Frančiška – zatočišče, kdaj celo zaklonišče. Prostor ni bil bog ve kaj, v bistvu temačen, dimast brez dima, tapisomast, takega se vsaj spomnim, in vendar je vse dišalo po tem, da smo živi. Zavetje domačnosti v sicer tujem, odtujujočem mestu. Brez katerega ne znam, nočem! Tržaško knjižno središče je izložba slovenske kulture v zalivu. Svetla in svetlobna. Ni malo!

V tem knjižnem središču je tudi vaša knjiga Kavarna Italija, ki je nedavno izšla in že tudi pošla. Lahko našim bralkam poveste, kaj si želite, da bi ozavestile, ko sanjarijo o kavici v Trstu?

Da bi Kavarna Italija z dobro, lepo berljivo esejistiko prinesla nekaj zrele pomirjenosti in kulturne ozaveščenosti o evropski vrednosti teh jadranskih vrat. Nam pomagala odpreti oči. Obzorje sebčkov in razglednic razširiti s pomeni in smisli, z znanjem o slovenskem Trstu. Moraš ga poiskati, res je, kuka za vogali, se igra skrivanke, viden in slišen je samo tistim, ki znajo gledati in poslušati. In vendar tukaj stojimo že poldrugo tisočletje – da bi se kdo le ozrl na zahod!

Izjemen pripovedovalec ste, tudi v živo. Kako naj se mladi nalezejo ljubezni do domovine, naroda, slovenstva?

No, sofistika je kot oster nož – otroku orožje, odraslemu orodje. Etnične in jezikovne manjšine so kulturno bistvo Evrope. Na stari celini – bogatiji v malem – se prav tu, na njenih kontaktnih stičiščih, historično igrata vojna in mir. Zdaj pa poglejte okrog sebe: žerjavic nacionalizmov od velike vojne nismo pogasili, geopolitično stojimo na mestu, vdira se nam v ne več tako kratko stoletje, pozabljamo pa, da smo že videli in že dali. Tako jaz nagovarjam mlade: s soljo in poprom zgodovine. Moram priznati, kar se nas tiče, da nismo še zrel evropski narod, pleme smo, ki po tujem hlepi in svoje izgubi. Vsem Slovencem, ne le manjšincem, slovenstvo odteka med prsti. Vaš svet se konča na Fernetičih, potem … počitnice! Eni se po nedeljskem martinčkanju vračate domov, drugi ostanemo – tu smo doma. Ne, nisem Italijan, ki govori slovensko. Slovenec sem, ki zna tudi italijansko. Jadranski Slovenec, ki nosi pristan v sebi.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,   št. 14., 2. april, 2024.

revija Jana