Zarja Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Svoje prvo dramatično srečanje s policistom, takrat še miličnikom, sem imela, ko sem bila stara dvanajst let. Po koncu šole, ko smo v skupni akciji čistili zasneženo šolsko igrišče, sem mahnila s šopom ključev po glavi sošolca, prikazalo se je nekaj krvi. Fantje so me radi dražili, včasih čez vsako mero, ker sem, namesto da bi se razjokala in jih tožarila razredničarki, kot se menda za punce spodobi, kar sama obračunavala z njimi.  

Ne vem, kaj je pričakoval uniformirani mladenič, ko je prišel popoldne k nam domov, staršev ni bilo, jaz pa z enoletnim bratom v naročju. Razložila sem mu, da pač nisem imela druge izbire, ko pa so mi trije tlačili sneg za bluzo. Malce se je nasmehnil in mi razložil, da v tem obdobju fantje na tak način kažejo simpatije do deklet in naj drugič raje ne rešujem sama problemov z njimi, ampak pridem k njim, miličnikom, po pomoč. Nekaj podobnega mi je rekla tudi ravnateljica: »Pridi in povej, na obračunavaj sama z njimi, ker je to naša dolžnost!« Sem si zapomnila za vse večne čase.

Zato tudi buljim v posnetke in fotografije Štajerske varde, kjer skupina očitno brezposelnih fantov in tudi nekaj deklet paradira z zračnimi puškami ob meji s Hrvaško in čaka na migrante. Kot je splošno znano, doslej še niso nobenega ujeli (kaj, za božjo voljo, bi z njimi?) ali prijavili policiji, strašijo zgolj in samo domačine. In se z radostjo fotografirajo, še najraje za tuje medije. 

Več v reviji Zarja Jana št. 47, 19. 11. 2019