Pexles, Jana

Vodnik je bil velemojster v topografiji, in ker je kovačeva kobila običajno bosa, smo se tudi mi izgubljali po gozdnih cestah in tu in tam vlekli avtobus iz nepredvidenega grmovja, ki na zemljevidu – absolutni specialki – ni bilo vrisano. Ali drugače povedano, kosilo smo zamudili za dve uri in pol. Na obrazu kmečke gospodinje je namesto gostoljubnega nasmeška lebdel komaj pritajevani sadizem. Zastrupila nas bo, sem pomislila.

Gospodar je kazal precej prijaznejši obraz. Gotovo ste žejni, se je smehljal in prinesel iz kleti veliko pletenko pravkar stisnjenega sadjevca. Skoraj brez alkohola. Osvežilnega. Perfektnega. Mar še ni prezgodaj za stiskanje sadja? Niti ne, toča ga je sklestila na tla in ga je bilo treba pospraviti. Seveda smo planili nanj, medtem ko je gospa kmečki turizem v jedilnici z glasnimi treski postavila na mizo jušnike in nas zgnala noter. Ne ravno z vilami, ampak za vsak primer so bile nekje blizu. Zares smo jo razkurili.

Prvi raziskovalci kmečkega turizma so začeli vstajati že pri praženem krompirju. Na začetku so sicer ljubeznivo prosili sosede, ali jih spustijo ven, a če ti niso zelo pohiteli, so jih grobo odrinjali, nekdo pa je prilezel pod mizo tako rekoč med mojimi nogami. Vsi so se napotili v eno smer – proti stranišču. Ampak eno od obeh – žensko – je bilo zaklenjeno. Pokvarjeno, je obžaloval gospodar. Je pa zunaj gnojišče, če se komu preveč mudi.

Kmalu se je mudilo vsem, vključno z menoj. Gospa, ki se je prva prigrebla do stranišča, ga ni nameravala zapustiti brez boja. Vsi drugi smo se torej razkropili. Gnojišče? Nanj se je videlo z vseh štirih strani neba. Gozd? Je bil predaleč. Koruza? Koruza! Ni bila sicer posebno visoka, suša, saj veste, ampak v sili hudič muhe žre. Ko sem pridivjala do njive, se je oglasil globok moški glas: Tu sem že jaz. In nekaj korakov naprej: Tu tudi. In še nekaj korakov naprej je nekdo vpil: Zasedeno. In tako naprej. Ucvrla sem jo čez travnik do edinega grma daleč naokoli in tulila, da je moj, ne glede na to, če je kdo že not. Na srečo ni bil nezaseden. Sem pa slišala nekje v bližini sušilce sena. Govorili so po nemško, pravzaprav po avstrijsko. Se pravi, da sem emigrirala pod tujerodni grm. Medtem pa je gospodinja stala na pragu in grizljala ocvrt zrezek; takrat se je tudi ona smejala. Pa smo prečistili svoja telesa, a ne? Za dušo pa za zdaj še ne vem.

Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 30, 25. julij, 2023.

revija Jana