Manca Juvan

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Za gospoda Turšiča prvič slišim od Slavka Bobovnika. »Zelo zanimiv možakar, ima zgodbe za gate trgat,« pravi. Da ne pretirava, se prepričam, ko se z gospodom srečam na Bledu. Sicer že več kot šestdeset let živi v Franciji, kjer je našel zatočišče in dom, ko je po vojni zbežal iz Jugoslavije, a se vsako leto vrača v Slovenijo. Tu je kot otrok in mladenič ogromno pretrpel, vendar mu to ni vzelo volje do življenja ali zatrlo borca v njem. Niti mu ni priskutilo domovine. Njegove zgodbe so neverjetne, kot iz kakšne filmske drame, polne grozot in hkrati srečnih naključij, zaradi katerih je preživel ter se prebil do lepšega življenja.

Na zunaj ni videti, kako razbrazdana je njegova duša. Na prvi pogled 78-letni upokojenec deluje kot človek, ki uživa življenje, se rad druži z ljudmi, jih zabava s svojimi štorijami, ima nasmeh na obrazu in navihano iskrico v očeh. Da, navihan je bil vedno, prizna. To ga je morda kdaj teplo, a hkrati tudi reševalo. Ko pa začne pripovedovati svojo življenjsko zgodbo, mu oči potemnijo, se zasolzijo, zazrejo nekam v prazno, glas se mu stisne, roke večkrat zatresejo. 

Članek v celoti preberite v reviji Zarja št. 14, 22.9. 2015