Zarja Jana

Glejte, ne živimo v običajni jeseni, ki je letos nenavadno barvita, ko se megla dvigne in posije sonce. Večinoma tega ne opazimo, ker si zaradi covida ali ne upamo ven ali pa brzimo v trgovino in službo, z maskami se komaj prepoznamo. Prejšnji četrtek zvečer je predsednik vlade med pogovorom butnil, da doma na kavču bomo pa menda že zdržali, dokler pandemija ne mine. Ni sicer dodal, »kaj vam pa navsezadnje manjka«, a smo večinoma tako razumeli.

Veliko nam manjka, gospod predsednik. Manjka nam predvsem zaupanja, da veste, kaj počnete. Precej nelagodno smo se počutili že spomladi, ko ste tako pompozno razglasili konec pandemije in zbrali zdravstvene delavce na stopnišče bolnišnic gledat zahvalni prelet Natovih letal. Nejeverneži smo nekako sumili, da zdravstveni delavci dobro vedo, da pandemija ni premagana in da bi imeli raje kot hrumeče vojaške avione zagotovilo, da bo jeseni, ko bo virus znova udaril, o tem pa res ni nihče dvomil, dovolj postelj, opreme in strokovnega osebja. Pa se ni zgodilo nič od tega. Zdravstvo pobira prostovoljce s ceste (hvala bogu, da se hočejo izpostavljati), ministrstvo za šolstvo pa zafrkava tuje zdravnike (večinoma so s slovenščini bližnjih jezikovnih območij) z izpiti iz jezika na najvišji težavnostni stopnji. Za zdravnika je menda zelo pomembno, da napiše odličen esej o nepremičninskem trgu ali čebelarstvu. Šele ko je pred kamero znorel eden od primarijev, ki nima več s kom delati, zdravniki, ki posel obvladajo, pa ne dobijo licence, so se tisti, ki ležijo na kavčih na pristojnih ministrstvih, menda zganili. Prej ga niso poslušali. 

Več v reviji Zarja Jana, št. 47, 24. 11. 2020