Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Jan (ime je izmišljeno) je miren in za svoja leta nenavadno zrel fant. Prezgodaj odrasel. Njegovo življenje ni bilo nikoli posuto z rožicami. Pri rosnih desetih letih je zaradi prepirov in fizičnega nasilja doma moral oditi v mladinski dom. Ko mu je bilo 14 let, je podivjani psihopatski morilec ubil njegovo mamo.

 

 

Iz mladinskega doma, kjer je odraščal, je na svojo željo odšel kmalu po mamini smrti. »Mislil sem, da bo potem doma kaj boljše.« Pa ni bilo. Vsaj dolgo ne. Zdaj že nekaj mesecev začasno živi pri sorodnici, bolj ali manj pa je prepuščen sam sebi. Ima štipendijo, za življenje si zasluži z delom. Rad bi si čim prej pridobil poklic, da bi se lahko osamosvojil.

Vzgojitelj ga je butal ob mizo. »Že ko sem bil majhen, so se doma vsi kar naprej prepirali. Ko so za to izvedeli na centru za socialno delo, so predlagali, da bi šel v dom. Tam sem doživel marsikaj. Veliko dobrega, pa tudi slabega obenem,« pripoveduje umirjeni fant, ki bi ga vsaka mama takoj vzela za svojega. Potem nadaljuje z zgodbo o vzgojitelju iz mladinskega doma, ki mu je že v četrtem razredu butal glavo ob mizo, njega in prijatelja prijel za lase ter trčil njuni glavi skupaj in ga nekoč tako močno treščil ob ograjo, da se mu je odlomil zob. »Boljše je bilo po tem, ko so tega vzgojitelja najprej prestavili v nočno izmeno, na koncu pa je moral oditi iz doma.« Z drugimi vzgojiteljicami je imel dobre izkušnje. »Posebno ena je bila zelo razumevajoča in prijazna. Prava legenda je bila.«

Kakšno je bilo sicer odraščanje v mladinskem domu? »Zanimivo. Tam je bilo 60 otrok in vsak se je hotel zajebavat po svoje. Všeč mi je bilo, ko smo hodili na izlete in z Zvezo prijateljev mladine na morje. Z njimi sem hodil že kot majhen otrok, in to vse do dandanes. Na takih počitnicah mi je bilo nepozabno lepo. Drugače pa mi je bilo tudi v domu boljše kot doma. Nihče me ni tepel.«
Včasih so tudi kakšno ušpičili. »Razbili smo šipo, ki smo jo morali potem plačati, ali pa se stepli med seboj. Le prepiri so mi zamorili sceno.« Reševanje težav s takšnim ali drugačnim nasiljem nikoli ni sodilo v njegov način komuniciranja. Dovolj vsega tega je že od ranega otroštva doživljal doma, da bi se mu zdelo tako uveljavljanje svoje volje ustrezno. 

                                                                      Več v Jani, št. 6, 9.2.2010