Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Uspeh in rezultat, kakršnega je pred nekaj dnevi dosegla ultramaratonka Nataša Robnik iz Celja, ki je pretekla Špartatlon, dolg 245,3 kilometra, je tako poseben, da je zanj težko najti prave besede: je nekaj izjemnega, izziv zunaj meja običajnega športa ter na robu zmogljivosti človeškega uma in telesa. Vsaj tako se zdi ob opisovanju naporov, ki pripeljejo do tako pomembnega rezultata.

Pred dvema letoma smo v članku o Nataši Robnik opisali njene dotedanje tekaške uspehe in načrte za prihodnost. »Maraton? Prekratek zame!« je bil pomenljiv naslov članka, zaključni odstavek pa se je oziral v prihodnost. Pred Robnikovo je bil takrat velik cilj in želja obenem: preteči Špartatlon, največji izziv za vsakega ultramaratonca.

Dve leti pozneje: uresničeni sanje in načrti! Tokrat smo se z Natašo Robnik srečali takoj po tem, ko so se ji načrti uresničili. Nekaj dni prej je uspešno premagala Špartatlon. Navdušenje je bilo zato veliko, Natašin nasmeh sijoč in sproščen.  Opis vsega, kar se je dogajalo pred startom, na teku in po njem, je podoben napeti zgodbi. Kar sta povedala Nataša Robnik in njen mož Bogdan, ki jo je spremljal na teku, je bilo slišati dramatično, čustveno in napeto, da poslušalcu skoraj vzame dih. S tem opisom skušajmo podoživeti Natašin tek in nastop na prestižnem tekmovanju. To je res zgodba o vzdržljivosti, kakršne ne slišimo vsak dan. Še bolj posebna je, če jo pove ženska, ki je po videzu drobna, skoraj krhka, a je po tem ni dobro soditi!

Iz tople postelje v sneg in temo. - Ko je bilo najhuje, sem pomislila, da tečem za svoja otroka! - Končni rezultat: 29 ur, 27 minut in 15 sekund - Žulji so bojne rane - Več kot 25 litrov popite tekočine in nekaj kilogramov manj … - Brez Bogdana mi ne bi uspelo! - Ves napor v čast Fejdipidesa in – za nekaj požirkov vode!

  »Če kdo ne prizna, da ga je na startu strah, potem najbrž ne pride na cilj!«

Članek preberite v Zarji št. 16, 6.9.2015