Arne Hodalič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Arne Hodalič, eden naših najbolj znanih fotografov in svetovni popotnik, ki je obiskal skoraj sto držav, je zgodbe z najzanimivejših in življenjsko prelomnih potovanj skupaj z izjemnimi fotografijami pred kratkim izdal v avtobiografski knjigi Moje svetlobe. V njej nas popelje po osupljivih avanturah, kot so srečanje s pirati, obisk mističnega ljudstva Kogi, ugrabitev gverilske skupine FARC, potapljanje pod ledom v Sibiriji in še veliko drugih. Objavljamo tretjo, zadnjo v nizu ...

Zlato, ki te ljubim zlato

V pariški fotoagenciji, za katero sem takrat delal, so vedeli za mojo strast do potopljenih ali izgubljenih zakladov, saj smo jih pripravili že kar nekaj. Zato sem bil logična izbira za fotografa nove reportaže, ki se je obetala, ko je direktor agencije spoznal norega avanturista Philippa Esnosa. Predani jadralec po Karibih, telesni stražar (in tudi občasni ljubimec) največjih hollywoodskih zvezd, tihotapec z ukradenimi starinami, predvsem pa neutrudni iskalec inkovskih zakladov mi je bil pisan na kožo in takoj sva se ujela. »Imam vse podatke, kje je skrit zaklad Atahualpe – zadnjega inkovskega vladarja, in na prihodnji odpravi ga bom zagotovo našel!« mi je rekel v Parizu in dodal: »Greš z mano?« No, zdaj pa mi pokažite koga, ki bi tako ponudbo odklonil! »Seveda grem!!!« In sva šla … Če bi rekel, da je bil Philippe star maček tega včasih dvomljivega početja, bi se grdo zlagal … Bil je ded in tudi oče VSEH starih mačkov, ki so se kadar koli ukvarjali z iskanjem inkovskih zakladov. Več kot dvajset let je živel v Quitu v Ekvadorju, pikolovsko preštudiral vse dostopne evropske arhive, ki bi lahko skrivali kakršen koli namig o tajnih lokacijah inkovskih grobov, predvsem pa se je posvetil arhivom v južnoameriških samostanih. Mojstrsko je krmaril med iskanjem Atahualpovega zaklada, kupovanjem in preprodajanjem nakradenega inkovskega zlata ter občasnim tihotapljenjem zlatih predmetov. Tankočutno in zelo natančno je hodil po tanki črti zakona, in tik preden sva odšla v Južno Ameriko, je na hitro skočil še v Švico, kjer so mu pred nekaj leti med mejno kontrolo odvzeli zlate kipce, ki jih je tihotapil iz Ekvadorja. Po švicarskem zakonu so po določenem obdobju pripadali njemu, in ker se v tem času ni javil zakoniti lastnik, jih niti niso prepoznali kot ukradene. Seveda se ni javil nihče, saj je večino teh starin nakupil neposredno od roparjev grobov, včasih pa je tudi kaj našel na svojih odpravah v andsko visokogorje. In je lepo vse zlate kipce dobil nazaj …

Objavljeno v reviji Jana, št. 52,  št. 1, 7. januar 2025.

revija Jana