Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Tekst: Katjuša Štingl

Pozdravi me, kakopak, z glasbo. S stene vzame tradicionalno andsko glasbilo zampoño (panova piščal, narejena iz trstičnih ali bambusovih cevi), pokaže in predstavi pa mi tudi številne druge inštrumente. Nekaj jih je sam izumil. »Ali veš, kaj je tole?« me vpraša in pokaže veliko pero. Slepo ugibam, da je najbrž od kakšne ptice ujede, glede na velikost sklepam, da ne živi pri nas.

Ko mu Panchito nadene nastavek in pihne vanj, se pero nemudoma spremeni v piščal. »Pero andskega kondorja, ene največjih letečih ptic na svetu, simbola Južne Amerike,« ponosno pove. Pri tem se mu zaiskrijo oči in v tistem se zaveš, kaj pomeni biti človek, ki se zaveda svojih korenin in jih globoko spoštuje.

Po njegovih policah bi lahko brskala ure ter raziskovala številna drobcena in večja glasbila, a prišla sem zaradi njegove zgodbe, zato se prestaviva v kuhinjo, ki je hkrati njegova delavnica izdelovanja keramike. »Zadnja leta sem odkril novo ljubezen,« pove in pokaže na keramične posodice z napisom Festival Musica Medicina, na katere je simbolično združil Triglav ter Ande.

Inko je namreč idejni vodja butičnega glasbenega festivala, ki že peto leto povezuje zdravilnost zvoka, giba, diha in plesa. Ujela sem ga ravno dobrih 14 dni pred dogodkom, ki povezuje generacije, družine in vse, ki čutijo, tako kot on, da je glasba zdravilo. »Glasba ima to moč, da te spomni, kako je biti spet otrok. Radosten, brezskrben in igriv. To je tudi vodilo našega festivala – da začutimo stik z našo dušo, da se povežemo z drugimi, da odložimo skrbi, da vidimo, da je življenje lahko tudi lepo. Joj, Slovenci imate res veliko skrbi, za vsako stvar samo skrb, skrb. To ni dobro za zdravje, stres te postara. Moja starša imata 85 in 82 let. Mami vsakič, ko kliče, povem, naj ne skrbi, da sem dobro in da sem jedel, to vedno vpraša,« pove.