Osebni arhiv

Pred kratkim se je vrnila iz Berlina, kjer je v pisateljski rezidenci dokončala novo zbirko kratkih zgodb. Na literarnih rezidencah je že bila. V Latviji je začela pisati roman Ženska drugje in ga v Parizu zaključila. »Rezidence so posebni otoki, za katere sem res hvaležna,« pravi ta tenkočutna in dobro organizirana umetnica, ki se dobro znajde v številnih vlogah na odru in pod njim ter vedno bolj zaupa, da jo življenje postavlja na pravo mesto ob pravem času.

Kako ste doživljali čas v Belinu?

Odhod v Berlin na umetniško rezidenco sem doživljala na več ravneh, kot umik vase in kot podarjeni dragoceni čas koncentracije, ki jo sicer v domačem okolju vedno težje najdem zaradi pestrosti svojega dela. V Berlin sem si želela že dolgo. Tam sem namreč raziskovala polpreteklo zgodovino, saj so moje zgodbe povezane s psihogenealogijo posameznika, družin, vojne, izseljenstva. Moj roman Misli name, ko ti je lepo/Denk an mich, auch in guten Zeiten, ki je izšel tudi v Nemčiji, pa je zbudil interes berlinske filmske produkcije za morebitno scenaristično predelavo. Tako sem odšla v to multikulturno mesto z vsaj dvema nalogama.