Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

V dnevni sobi s pogledom na travnik in zelene griče, v hiši sredi slovenskega podeželja, sedim ob 23-letnem fantu vedrega obraza in oči, polnih življenja. Sharif Rajabi, ki je danes dijak tretjega letnika programa zobni tehnik, se je rodil v Afganistanu, talibani so mu pri devetih letih ubili očeta in takrat je čez noč postal glava družine – v vseh pomenih besede. Ko je čez leto z mamo in bratom pobegnil v Iran, je tam po 16 ur na dan delal v tekstilni tovarni; nato so zbežali v Turčijo, od tam pa sam v Grčijo. Na otoku Lezbos je spoznal slovenskega zobozdravnika Jureta Poglajna, ki ga je pozneje rešil iz grške agonije (neučinkovitega zavzemanja za osebne dokumente) tako, da ga je vzel za sina. Jure je postal oče, Sharif pa zopet – otrok.

Neverjetno, kako dobro Sharif govori slovensko, in neverjetno težko je doumeti, kakšno zgodbo nosi s sabo. Vse, kar se mu je zgodilo, je nemogoče povedati v dveh urah in mnogo je tega, kar je shranil v skrite kotičke svoje duše. Nekoč bo napisal knjigo, pravi, a mora najprej zaključiti šolo in dobiti službo. »Tako bo moja zgodba dobila dober zaključek.«