UI

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Pismo bralke:

"Želela in načrtovala sva tri otroke, pa po prvorojenki, za katero sva si prizadevala kar nekaj časa, nisem več zanosila. Ginekologinja mi je predlagala umetno oploditev, a se zanjo po premisleku nisem mogla odločiti. Nisem več najmlajša, nisem tudi najbolj umirjena oseba, hitro me vse prizadene in nisem si mogla predstavljati, kako bi bila kos vsem hormonskim spremembam, ki bi jim bila ob postopkih podvržena. Tako je naša deklica ostala edinka, vsi se ji posvečamo. Je prijetna, bistra, dovolj samozavestna, lepo vzgojena in družabna. Pišem vam, ker se mi para srce, ko jo oddajam v vrtec.

Do tretjega leta jo je z veseljem čuvala moja mama, a je morala na operacijo kolka, ta se je žal zakomplicirala, tako da nikakor nismo mogli več računati nanjo. Na srečo smo dobili vrtec, deklica se ga je veselila, vnaprej smo se veliko pogovarjali o tem, a se je tudi to zakompliciralo. Prvi dan se je poslovila z nekoliko oklevanja,  že drugi dan ni več hotela iti. Najhuje je bilo tretji dan, ko se me je oklepala in jokala, da mi je bilo kar nerodno pred drugimi. Ni bila edina, ampak prepričana sem bila, da smo jo lepo pripravili, in me je tako obnašanje presenetilo, celo malo razjezilo, česar ji seveda nisem pokazala. Na srečo je dobila čudovito vzgojiteljico, ta jo je nežno odpeljala in uspešno potolažila. Naslednje dni je bilo lažje, saj se je spoprijateljila z neko deklico. Se bo navadila?"

Žana