Saša Vučina

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Saj res, nikoli te nisem vprašala, kje si se ti naučila tako kuhati!« sva končno prišli z drago H na res obsežen teritorij.

Če bi želela dve filozofiji življenja strniti v dve sliki, bi opisala svoji dve babici. Mamina mama mi je vedno dala košček testa, da sem sama oblikovala pecivo, ki ga je ona potem spekla, in je to pecivo potem imelo posebno mesto na prtičku na najlepšem krožniku.

Ko pa je pecivo delala očetova mama, so moji izdelki, narejeni iz koščka testa, ki sem ga pobrala ob robu, končali v smeteh, »ker se s hrano ne bomo igrali«.

Mojo ljubezen do kuhanja sta sooblikovali obe. Ker je očetova mama na hrano gledala kot na nekaj resnega, kar nujno potrebuješ v velikih količinah in služi le temu, da nisi lačen, nas je otroke zadrževala ob mizi tudi več ur, da smo le pojedli vse, kar si je ona zamislila kot nujno. Imela je več kot 120 kilogramov in njena vizija zadostne količine kalorij je bila precej različna od tega, kar je prenesel moj želodec.