Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Lasje so mi že popolnoma izpadli,« reče, ko me pokliče. A v njenem glasu ni obupa, temveč neka posebna, trmasta odločnost, ko nadaljuje, da zdaj izjemno veliko pozornosti nameni ličenju. Natančne linije, poudarjene oči, svežina na obrazu. »Vem,« ji odgovorim z nasmehom. »Tudi jaz sem to počela.« Skozi telefonsko linijo steče tisto tiho, sestrsko razumevanje. Skoraj vse ženske z rakom se v obdobju zdravljenja borimo tudi tako – z zunanjim videzom. Hočemo biti same sebi še vedno lepe. Drugačne, resda popolnoma spremenjene, ampak še vedno lepe. To ni nečimrnost; to je čisti upor. Je tisti osnovni mehanizem preživetja, ko bolezni ne dovoliš, da ti vzame še zadnji košček tvoje identitete in ženskosti.   

Zdravje

Onkološka bolnica št. 6196: Moja tisoč in ena noč

Takrat prvič izbiramo tudi dodatke za plešasto glavo. Prvi teden te pogled nase v ogledalu sicer do kosti zaboli. Tisti tujec, ki strmi nazaj vate brez obrvi in las, te sprva prestraši. A potem hitro prihajajo lasulje, svilene rutke, pisane kapice, čuda nekih dodatkov. Odpre se celo novo vesolje oblik, barv in materialov, s katerimi poskušaš prekriti goloto in si znova zgraditi svoj ščit pred svetom. A odločni ton v Tanjinem glasu hitro ugasne. Zamenja ga nekaj veliko bolj hripavega, izčrpanega in do kosti preplašenega: »... sicer pa je hudo. Res je hudo.« Obmolknem. Ko prijateljica, ki gre skozi kemoterapijo, to izgovori s takšnim tonom, preprosto zapreš usta. Prenehaš dihati, nasloniš se na prvi zid in samo poslušaš. Ker veš, da ne boš slišala lepih, v celofan zavitih besed. Slišala boš čisto, surovo resnico.