Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ana, do serije Takšno je življenje vas širša javnost ni poznala, pa ste že kar nekaj časa v igralskem poklicu. Ste del močnega letnika AGRFT z Ano Dolinar Horvat, Viktorijo Bencik, Nino Ivanišin, Klemnom Slakonjo, Juretom Henigmanom ipd. Je bila to vaša odločitev ali samo ni bilo pravih priložnosti?

Res smo bili močan in izjemen letnik – letnik režiserjev Mileta Koruna in Matjaža Zupančiča. Prav vsak od mojih sošolcev in sošolk je šel po svoji, samosvoji in edinstveni poti, tako karierni kot osebni; pogosto se ti dve poti tudi prepletata. Tudi pri sebi težko določim le en dejavnik, ki je vplival na mojo poklicno pot. Lahko bi samo rekla, takšno je življenje. (smeh) Če pa pomislim na tiste čase, verjetno res ni bilo pravih priložnosti – to gotovo drži. Hkrati pa sem bila tudi z mislimi povsem drugje, nekje v svojem adolescentnem obdobju, v iskanju sebe, v precej drugačnem življenjskem položaju kot moji sošolci.

V kakšnem smislu?

Za sabo sem že imela eno akademijo, in sicer sodobno plesno akademija SEAD v Salzburgu, na sprejemne izpite za dramsko igro pa sem šla malo za hec, malo za res. Teater me je sicer zelo privlačil, a je bil ples moja prva strast. Potem pa še fant, osamosvajanje in pozneje že želja po družini.

Si niste želeli biti v ospredju in siliti v prve vrste?

Kaj pa vem, težko rečem. Najbrž je šlo – tako kot pri marsičem v življenju – preprosto za splet okoliščin. Zagotovo pa je res, da že na akademiji nisem posebej silila v ospredje; nekako to takrat ni bilo v mojem stilu. Prišla sem namreč iz drugačne mentalitete, iz sveta sodobnega plesa, kjer je poudarek na individualizmu in osebnosti precej manjši, večji pa na skupinskem delu. Se pa spomnim ene anekdote. Po diplomski produkciji na AGRFT, ko sem bila oblečena v mini krilo in precej urejena, mi je čistilka rekla: »Pa zakaj se, Ana, ti ne oblečeš v tako minico večkrat, pa obuješ štikle in se malo naličiš? Ker si potem čisto druga – veliko bolj opazna …«

Šimen Zupančič

In zakaj Ana tega ni naredila?

Veliko vlogo ima pri tem tudi samozavest, za katero sem dolgo mislila, da spremlja moj temperament – saj sem vendar oven po horoskopu. (smeh) V umetniških vodah pa se je, nekje po puberteti, v adolescentnem obdobju, ta samozavest začela majati.

Postajala sem manj instinktivna, manj odločna, več sem razmišljala in vse pogosteje premalo verjela vase, čeprav sem imela tako plesni kot igralski talent.

Na umetniškem področju te samozavesti nekako nisem imela dovolj. Vedno sem se o čem spraševala, komplicirala, težila k neki perfekciji in bila do sebe preveč kritična. In to me je zelo oviralo. Tukaj pa ima zagotovo veliko vlogo tudi vzgoja. Vzgojena sem bila v skromnem duhu. Ta samokritičnost in negotovost sta me spremljali v celotnem procesu umetniške poti.

Ste z leti postali bolj samozavestni?

Z leti in z izkušnjami sem pridobila samozavest, tako da je zdaj vse to lažje, seveda. Zdaj sem tudi bolj ambiciozna, bolj vem, kaj hočem in kaj me veseli. Dolgo pravzaprav nisem niti zares vedela, ali je igra res zame. Pogrešala sem svojo prvo strast ...

Celoten intervju preberite v reviji Obrazi 03/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.