Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Film z naslovom Peggy Guggenheim: Art Addict je nastajal tri leta. Njegova režiserka Lisa Immordino Vreeland je za potrebe snemanja opravila pogovore z okrog 60 posamezniki.

Kot je povedala za francosko tiskovno agencijo AFP, se je za to odločila, ker želi občinstvu ponuditi celovit in iskren portret kompleksne ženske, ki je javnosti bolj znana po številnih ljubimcih, med katerimi so bili Samuel Beckett, Max Ernst in Marcel Duchamp, ter manj po pečatu, ki ga je pustila v umetnosti 20. stoletja.

Vreelandova je v film vključila tudi neprikazane intervjuje, ki so nastali pred smrtjo Guggenheimove leta 1979, ko je bila stara 81 let.

"Menila sem, da je bila resnično napačno razumljena. Njena vloga v zgodovini umetnosti je bila obravnavana preveč ravnodušno, ker ljudje niso razumeli, kakšni so bili njeni dosežki," je povedala Vreelandova, ki je leta 2011 debutirala z dokumentarcem o modni ikoni Diani Vreeland, babici njenega moža.

Film prikazuje, kako je slovita zbiralka s skromnimi sredstvi sestavila impresivno zbirko umetnin 20. stoletja, k čemur sta jo sprva vodili intuicija in francoski slikar Duchamp. Njeno pokroviteljstvo je omogočilo začetek kariere ameriškim umetnikom, kot sta bila Jackson Pollock in Max Ernst. Prvega je podpirala z mesečno štipendijo, z drugim se je poročila in čez dve leti tudi ločila.

Prikaže pa tudi njeno težko in tragično zasebno življenje. Tega je sprva zaznamovala očetova smrt, ki je potonil skupaj s Titanikom, ko je bila stara 13 let, kasneje pa še smrt ljubimca, angleškega intelektualca Johna Holmsa, ki je bil po njenih trditvah največja ljubezen njenega življenja. Imela je tudi težaven odnos s svojima otrokoma, ki sta se ji rodila v zakonu s pisateljem Laurenceom Vailom.

"Mislim, da se je soočala s čustveno praznino v življenju in umetnost jo je zapolnjevala," je povedala Vreelandova.

Film se dotakne tudi samote Guggenheimove po tem, ko je svojo zbirko preselila v palačo iz 18. stoletja v Benetkah, v kateri je tudi živela. V mestu na vodi so jo sprva dojemali kot "noro Američanko", kmalu pa so domala vsi trkali na njena vrata.

"Vendar mislim, da se je počutila precej osamljeno," je še povedala režiserka. Nadeja se, da bo njen film spremenil pogled na njeno zapuščino in zagotovil, da ostane javnosti v spominu po svojem neizbrisnem pečatu v zgodovini umetnosti.