Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Najbolje plačani britanski igralec, eden najbolj zaželenih filmskih igralcev ta hip, eden najbolj zaželenih moških … Ob večini teh opisov Daniel Craig, 41-letni Anglež, le bolj ali manj zadovoljno, a nič nastopaško pomežikne ali skomigne z rameni. To niso užitki, zaradi katerih se je rosno mlad odločil za igralstvo, a nad slavo se Craig ne pritožuje. Kot pravi sam: "V življenju je veliko hujših stvari kot to, da te enačijo z Jamesom Bondom …"

 

Daniel, biti filmski agent 007 je 24-urna služba. Kako se branite pred pritiski javnosti, paparaci, medijskimi zgodbami?

Človek mora v takem primeru preprosto živeti, kot je prej. Ja, javnosti moraš odstopiti del svoje zasebnosti, no, vzamejo ti jo, in kakšno praktično stvar moraš pač preprosto spremeniti. Ne morem ravno kamorkoli na kavo ali po časopise, v restavraciji se zgodi, da je okrog moje mize kar naenkrat kup zijal in nekaj tistih prijaznih fantov s fotoaparati. Včasih ni lahko, priznam, ampak pri vseh plusih, ki jih imam od Bonda, se ne smem pritoževati.

 

Kako se počutite zdaj, po stresu, povezanem s snemanjem dveh filmov o Jamesu Bondu?

Uf, lani včasih res niti nisem vedel dobro, ali mi je ime Daniel ali James … Snemanje, promocije, zgodbe in zgodbice o meni za vsakim vogalom … Hvala bogu, da je konec (smeh) … Ne, resno, zelo sem zadovoljen z opravljenim delom. Ja, poškodoval sem si roko in posledice bom najbrž čutil do konca svojih dni, ampak sicer je šlo vse kot po maslu. Pomagalo je, da sta se moja Bonda zelo dobro odrezala v kinodvoranah. Vredno je bilo vložiti toliko energije v vlogo. Bond je vloga, o kateri lahko igralec le sanja, meni pa so se sanje uresničile. Res se ne spodobi pritoževati, mar ne?

 

 

Ste v času, odkar ste tudi – ali pa predvsem – James Bond, sprejeli kako drugo vlogo samo zato, da bi dokazali svojo igralsko večplastnost, da bi se znebili stigme večnega Bonda?
Nikakor ne. Ne razmišljam tako. Ponudbo za zgodbo Defiance, film o uporniških judovskih bratih, ki se med drugo svetovno vojno na Poljskem bojujejo ne le za svoje preživetje, temveč tudi za druge, sem na primer sprejel, ker sem naletel na resnično zgodbo in dober scenarij ter našel v tem navdih. Pošteno je, da povem, da zbiranje denarja za produkcijo ni bilo zelo uspešno in da je to, da se je zraven v isti sapi pojavilo moje ime in slavna beseda Bond, pomagalo pri nastanku projekta. Vsem je bilo jasno, da bo to dodaten magnet, tega nismo skrivali. Ampak mislim, da vprašanje, ali se lahko znebim Bondove sence, sploh ni posebej smiselno. Na dlani je, da bom šel v filmsko statistiko in zgodovino kot eden od agentov 007. Preden sem dokončno dobil in sprejel vlogo, sem dve leti zelo intenzivno razmišljal, kaj pomeni to za mojo kariero in moje življenje. Nato sem se prepričal, da si tega želim in da sem pripravljen nositi tudi posledice. Pa kaj, če me bodo imeli ljudje za Jamesa Bonda. Gotovo obstajajo v življenju tudi precej hujše stvari … (smeh)

 

Zanimivo, ne le v večini filmov, tudi zdaj ste videti zelo odločni, pripravljeni prevzeti glavno vlogo. Je tako v vašem zasebnem življenju?
Ne, motite se. Sovražim glavne vloge. Ne maram tega, da je veliko breme na mojih ramenih. Res mi je prijetneje, če je v tej koži kdo drug. V glavni vlogi mora človek veliko govoriti, pri tem pa meni, če nimam vsega na listku, ne gre tako dobro. Raje sedim v ozadju. Na snemanjih je drugače, tam znam spodbujati druge, jih spodbosti k še uspešnejšemu delu. Filmski seti so lahko zoprn kraj. Snemaš dolge ure, pogosto v zoprnih razmerah, zato se včasih vsega skupaj naveličaš. Nočeš več, šel bi kam na lepše. Takrat kot glavni igralec ne moreš in ne smeš biti tisti, ki najglasneje stoka. V takih situacijah sem ponavadi tisti, ki skrbi za dobro razpoloženje, zabava druge, jim da vedeti, da smo na isti ladji in da se ta ne bo potopila, temveč bo varno prispela v pristan.

 

Šolo ste zapustili pri rosnih šestnajstih. Imate kdaj občutek, da zato počnete stvari drugače, da vam morda kdaj kaj manjka?
Nikoli nisem čutil kakega posebnega obupa zaradi svojega vsakdana. Kot mlad fant nikoli nisem imel denarja, nisem poznal razkošja, ampak imel sem super družino. To pa je največ, kar lahko človek dobi v življenju. Od nekdaj sem sanjal o igralskem poklicu in po dolgem, dolgem času se mi je posrečilo priti na vrh. Vmes so bili tudi manj rožnati časi, a o vdaji nisem razmišljal. Bil sem dovolj samozavesten, samovšečen, aroganten, če hočete, da nisem razmišljal o porazu. Ko sem končal igralsko šolo, sem si obljubil, da bom vrgel svoje igralske ambicije v koš in se vrnil k šoli, "pravemu" delu in preživljanju družine, če iz igralske moke ne bo kruha. Ker mi je nad glavo visel ta meč, jaz pa sem si res želel igrati, sem potem raje dobil prve vloge in se rešil (smeh).

 

Kaj načrtujete za prihodnje tedne?
Lenaril bom, verjemite mi na besedo. Za letos imam v koledarju eno večje potovanje, ampak o tem ne bom govoril. Kam grem, s kom grem, kdaj grem? Ni vaša stvar, že tako me bodo najbrž izvohali (smeh). Odkrival bom nove kraje, prebral kup knjig in se vrnil boljši kot kdaj prej! (Smeh.)