Ste kdaj slišali za Friedo Hempel ali Luiso Tetrazzini? Najverjetneje ne, pa čeprav gre za dve izmed največjih sopranistk iz prve polovice prejšnjega stoletja. Prav mogoče pa je, da vam nekaj pove ime Florence Foster Jenkins (1868–1944).Premožna newyorška dama, v otroštvu obetavna pianistka, je ljubila petje tako zelo, da se mu ni bila pripravljena odpovedati za nič na svetu, četudi je, raziskovalci predvidevajo, da zaradi zdravljenja sifilisa z živim srebrom in arzenikom, slabo slišala, njen sopran pa je zvenel kot oglašanje bolnega ptiča. »Nekateri pravijo, da ne znam peti, a nihče ne more reči, da ne pojem,« je samozavestno dejala. In je pela – newyorška smetana jo je navdušeno poslušala na dobrodelnih večerih v njenem Verdijevem klubu. Vrhunec njenega življenja je prišel mesec pred smrtjo, ko je pri 76 zakupila slavno dvorano Carnegie Hall in jo – razprodala.

Grenko-sladka zgodba o upanju, pogumu in tudi ljubezni je bila kot naročena za Meryl Streep ...

Celoten članek preberite v aktualni številki revije Vklop!