Profimedia

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Netflixova serija Monster: The Lizzie Borden Story obuja primer, ki Američanom že več kot stoletje ne da miru. Toda med žensko, ki je leta 1893 odkorakala iz sodne dvorane, in junakinjo zelo krvave televizijske pripovedi je pomembna razlika: resnični Lizzie Borden krivde nikoli niso dokazali.

V zgodbi o Lizzie Borden je javnost svojo razsodbo že zdavnaj izrekla. Njeno ime je povezala s sekiro in otroško izštevanko, v kateri svoji mačehi zada štirideset udarcev, očetu pa še enega več. Verz je ostal v spominu, dejstva precej manj: umorjena ženska je bila njena torej mačeha, število udarcev je pretirano, Lizzie pa je bila oproščena. Prav razpoka med sodnim izidom in trdoživo legendo je izhodišče četrte sezone antologije Monster, ki je na Netflix prispela 17. septembra. Ryan Murphy in Ian Brennan po Jeffreyju Dahmerju, bratih Menendez in Edu Geinu prvič postavljata v središče žensko.

Profimedia

Premoženje za zaprtimi vrati

Preden je postala obraz enega najbolj razvpitih ameriških kriminalnih primerov, je Lizzie živela v Fall Riverju v Massachusettsu. Ob umorih leta 1892 je bila stara 32 let in je prebivala z očetom Andrewom, mačeho Abby ter starejšo sestro Emmo. Družini je gospodinjila irska priseljenka Bridget Sullivan. Andrew je obogatel s poslovnimi naložbami in nepremičninami, vendar bogastva ni razkazoval. Družinski dom na ulici Second Street je bil daleč od razkošja, ki bi si ga lahko privoščil.

Za pripovedovalce je takšno nasprotje skoraj neustavljivo: denar, ki obljublja svobodo, in dom, v katerem odrasli hčeri ostajata pod očetovo streho. Toda pri opisovanju družinskih odnosov se gotovost hitro konča. Pričevanja o razmerju med Lizzie in Abby niso bila enotna. Nekatera so govorila o hladnosti in odporu, Bridget pa je na sojenju opisovala precej bolj mirno sobivanje. Napetosti zato lahko razumemo kot možen del ozadja; iz njih pa ni mogoče zanesljivo sestaviti niti motiva niti dokaza o umoru.

Profimedia

Krvavo dopoldne

V četrtek, 4. avgusta 1892, je bila Emma zdoma. Abby je bila ubita v sobi za goste v zgornjem nadstropju, Andrew pozneje na zofi v pritličju. Preiskovalci so sklepali, da je med smrtma minila približno ura in pol. Žrtvi sta utrpeli številne udarce z ostrim orodjem, najverjetneje manjšo sekiro. Brutalnost zločina je pretresla mesto, toda nič manj vznemirljivo ni bilo vprašanje, kako se je lahko vse to zgodilo sredi dopoldneva v družinski hiši.

Profimedia

Lizzie je opozorila na očetovo truplo in poklicala Bridget; mačeho so našli zatem. Policija se je začela vse bolj zanimati za hčer, ki je bila doma, vendar je trdila, da je bila med očetovim umorom v gospodarskem poslopju. Njene nedosledne izjave so vzbujale sum. Dodatno težo je dobilo pričevanje družinske prijateljice Alice Russell, ki je nekaj dni po zločinu videla Lizzie sežigati obleko. Lizzie je pojasnila, da je bila umazana z barvo. Ali je odstranjevala navadno umazanijo ali sledove krvi? Prav takšna vprašanja so hranila primer, ki je imel veliko sumljivih okoliščin in premalo zanesljivih odgovorov.

Sojenje pred očmi Amerike

Lizzie so aretirali 11. avgusta 1892, sojenje pa se je začelo 5. junija naslednje leto v New Bedfordu. Časopisi so iz obtoženke naredili nacionalno senzacijo. Premožna, neporočena ženska iz uglednega protestantskega okolja se ni ujemala s predstavo o človeku, sposobnem tako surovega dejanja. Razprava o dokazih se je prepletala s predstavami o spolu, razredu in spodobnosti. Tudi njena podoba v sodni dvorani je postala del zgodbe.

Profimedia

Tožilstvu ni uspelo predložiti odločilnega materialnega dokaza, ki bi Lizzie povezal z umoroma. Sekirica, najdena v kleti, ni bila zanesljivo potrjena kot morilsko orožje. Sodišče je izločilo njeno izpoved iz predhodne preiskave, porota pa ni slišala niti pričevanja o domnevnem poskusu nakupa strupene cianovodikove kisline pred zločinom. Dvanajst porotnikov jo je 20. junija 1893 oprostilo. Za umora pozneje ni bil obsojen nihče. Sodni postopek se je končal, uganka pa je ostala.

Življenje po razsodbi

Sestri sta podedovali očetovo premoženje in se preselili v večjo hišo v uglednejšem delu mesta. Lizzie jo je poimenovala Maplecroft. Zdaj si je lahko privoščila udobje, potovanja in gledališče, vendar oprostilna sodba ni odpravila sumničenja. Del okolice se je je izogibal, njeno življenje pa je ostalo predmet radovednosti. Leta 1905 se je Emma odselila; sestri sta se odtujili. Lizzie je umrla leta 1927, stara 66 let.

Netflix je zapolnil praznine

Nova osemdelna serija v to zgodovinsko praznino vstopa z izrazito avtorsko razlago. Lizzie igra Ella Beatty, Bridget Vicky Krieps, Andrewa Charlie Hunnam, Abby Rebecca Hall, Emmo pa Billie Lourd. Družinski dom je v tej različici prostor poniževanja, nadzora in potlačenih želja, odnos med Lizzie in služkinjo pa postane gonilo spolnega prebujenja in nasilnega upora. Ustvarjalca tako zgodbo usmerita od vprašanja, kdo je moril, k vprašanju, kako naj bi se nasilje rodilo.

Profimedia

To je pomemben premik, saj gledalcu ponuja psihološko razlago tam, kjer zgodovinski viri puščajo praznine. Za ljubezensko razmerje med resničnima Lizzie in Bridget ni potrjenih zgodovinskih dokazov. Tudi njunega prikazanega sodelovanja pri umorih ne smemo zamenjati z ugotovljenim dejstvom. Ella Beatty je v pogovoru za Netflixov Tudum pojasnila, da je oblikovala močno fikcionalizirano različico resnične ženske. Njena Lizzie je zato predvsem lik, ki sta ga zasnovala scenarista.

Serija si svobodo vzame tudi pri kronologiji. Igralka Nance O’Neil, ki jo upodablja Jessica Barden, Lizzie pomaga pri pripravi na sojenje, čeprav sta se resnični ženski spoprijateljili šele leta 1904. Pripoved se razširi še k Aileen Wuornos v podobi Sarah Paulson in h grofici Elizabeti Báthory, ki jo prav tako igra Kriepsova. S temi povezavami ustvarjalca gradita čisto svojo pripoved o ženskem besu skozi različna obdobja, ne zgolj rekonstrukcije dogodkov v Fall Riverju.

Kdo ima zadnjo besedo?

Profimedia

Privlačnost takšne priredbe je razumljiva: nerešenemu primeru ponudi obraze, intimnost in vzročno povezane dogodke. Toda prav prepričljiva televizijska zgodba lahko gledalca zavede, da razlago sprejme kot dokaz. Monster: The Lizzie Borden Story zato odpira tudi vprašanje odgovornosti žanra, ki resnične smrti spreminja v zabavo. Andrew in Abby sta bila resnična človeka, ne samo oviri na poti glavne junakinje do svobode. Lizzie pa ostaja ženska, ki jo je sodišče oprostilo in je popularna kultura nikoli ni nehala obtoževati. Netflix ji daje novo podobo. Zadnje besede o tem, kaj se je zgodilo v hiši na ulici Second Street, pa še vedno nima nihče.