Obraz boginje, a življenje polno bolečine
Portret, ki v filmu Laura visi nad kaminom, v resnici ni bil slika.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Bila je povečana fotografija Gene Tierney, prekrita z oljnimi barvami. Podoba, ki je bila hkrati resnična in izmišljena. Prav takšna je bila tudi zgodba igralke, ki jo je Hollywood razglasil za enega najlepših obrazov vseh časov, medtem ko se je njeno zasebno življenje počasi in tiho podiralo.
Portret, ki ni bil to, kar so mislili
Ko je Otto Preminger leta 1944 prevzel režijo filma Laura, ga je motila pomembna podrobnost. Portret naslovne junakinje, ki visi nad kaminom in ob katerem detektiv izgublja trezno presojo, se mu je zdel premalo skrivnosten.
Rešitev je bila nenavadna. Studijski fotograf je posnel Gene Tierney, fotografijo so povečali in jo prekrili z oljnimi barvami, da so se obrisi zmehčali. Nastala je podoba, ki je bila hkrati fotografija in slika, resnična ženska in nedosegljiv privid.
Težko bi si izmislili primernejši simbol za kariero igralke, ki jo je Hollywood predstavljal kot dokaz, da popolnost res obstaja.
Laura, ki danes velja za enega temeljnih filmov noir žanra, svoje moči ne črpa le iz zapleta, ampak predvsem iz odsotnosti glavne junakinje. V prvi tretjini filma je Laura zgolj mrtvo ime, o katerem drugi govorijo z obsesivno vnemo. Ko se nazadnje pojavi živa, Gene Tierney ne potrebuje velikih gest. Stoji mirno, skoraj nedostopno, in gledalcu dovoli, da nanjo projicira vse, kar si je o njej že zamislil.
Dekle iz ugledne družine, ki je hotelo na oder
Gene Tierney se je rodila 19. novembra 1920 v Brooklynu. Njen oče Howard Sherwood Tierney je bil zavarovalniški posrednik, mati Belle Lavinia pa nekdanja učiteljica telesne vzgoje. Odraščala je v premožnem in urejenem okolju, obiskovala šole v Connecticutu, dve leti preživela v internatu v Lozani in se nato šolala na ugledni šoli Miss Porter's School.
Ko je pri sedemnajstih obiskala studie Warner Bros., ji je režiser Anatole Litvak svetoval, naj postane igralka. Studio ji je ponudil pogodbo, vendar so starši nasprotovali. Plačilo se jim je zdelo prenizko, predvsem pa so pričakovali, da bo njihova hči zavzela svoje mesto v visoki družbi.
Septembra 1938 je imela debitantski ples, vendar jo je družabno življenje hitro začelo dolgočasiti.
Nasprotovanje družine se je sčasoma spremenilo v nadzorovano podporo. Oče je ustanovil družbo Belle-Tier, ki je financirala hčerkino kariero. V svoji prvi vlogi na Broadwayu je Gene zgolj prenesla vedro vode čez oder. Kritik revije Variety je ob tem pripomnil, da še nikoli ni videl lepše nosilke vode.
Prava potrditev je prišla leta 1940 z uspešnico The Male Animal. Kmalu jo je opazil mogočni hollywoodski producent Darryl F. Zanuck in Gene je podpisala pogodbo s studiem 20th Century-Fox. Začelo se je skrbno oblikovanje njene zvezdniške podobe. Dobivala je eksotične vloge, snemali so jo v tehnikolorju, ki je poudarjal njene zelene oči, nosila pa je kostume, ki jih je pogosto oblikoval njen mož Oleg Cassini.
Sama je k svoji preobrazbi dodala še nekaj. Ko je prvič slišala svoj glas na filmskem platnu, se ji je zdelo, da zveni kot »jezna Miki Miška«. Začela je kaditi, ker je verjela, da bo tako njen glas postal globlji. Kajenje jo je spremljalo do konca življenja in nazadnje prispevalo tudi k njeni smrti.
Smrtonosna ljubezen v bleščečem tehnikolorju
Njen veliki vzpon se je začel z Lubitschevo komedijo Heaven Can Wait iz leta 1943, v kateri je prvič kot glavna igralka nosila breme celotnega filma. Leta 1946 je sledila vloga Isabel v filmu The Razor's Edge, posnetem po romanu W. Somerseta Maughama.
Njena umetniško najzahtevnejša vloga pa je bila Ellen Berent v filmu Leave Her to Heaven iz leta 1945. Zanjo je prejela svojo edino nominacijo za oskarja.
Film je zgrajen na osupljivem nasprotju. Pred gledalcem se razprostirajo bleščeči tehnikolor, sonce, jezera in poletna idila, v središču zgodbe pa je ženska, katere ljubezen se spremeni v smrtonosno posesivnost. Film namesto temačnih senc uporablja močno svetlobo, ki ničesar ne skriva.
A vloga Ellen je resnično pretresljiva. V zloglasnem prizoru na čolnu, ko za temnimi sončnimi očali mirno opazuje, kako se utaplja invalidni brat njenega moža, ni nobene teatralnosti. Le strašljiva negibnost.
Prav zaradi te odsotnosti velikih čustvenih izbruhov je njen lik tako vznemirljiv. Gledalec ne dobi jasnega navodila, kako naj jo razume ali obsoja. Priznani režiser Martin Scorsese je Gene pozneje označil za eno najbolj podcenjenih igralk zlate dobe Hollywooda.
Povsem drugačen obraz je pokazala v filmu The Ghost and Mrs. Muir iz leta 1947. Kot mlada vdova, ki se sama naseli v hiši ob morju in se ne pusti prestrašiti ne duhu ne opravljivi okolici, je topla, trmasta in samostojna.
Ni bila igralka velikih telesnih in glasovnih preobrazb. Njena največja moč se je skrivala v tem, kar je kamera zaznala na njenem obrazu, ko se navidezno ni dogajalo nič. Kadar je vloga zahtevala postopno psihološko stopnjevanje, je lahko delovala nekoliko enolično. Kadar je potrebovala skrivnost, pa je bila nezamenljiva.
Tragedija, ki ji je spremenila življenje
Junija 1943 je noseča Gene Tierney nastopila v Hollywood Canteenu, klubu, v katerem so filmske zvezde med vojno zabavale vojake. Kmalu zatem je zbolela za rdečkami.
Njena hčerka Antoinette Daria se je zaradi tega rodila prezgodaj. Tehtala je manj kot kilogram in pol ter potrebovala transfuzijo krvi. Okužba matere v zgodnji nosečnosti je povzročila kongenitalni rubeolni sindrom. Daria je bila gluha, zaradi mrene delno slepa in je imela hudo motnjo v duševnem razvoju.
Večino življenja je preživela v ustanovah, kjer so zanjo skrbeli strokovnjaki. Stroške njene oskrbe je dolga leta kril družinski prijatelj Howard Hughes. Daria je živela dolgo, a odmaknjeno življenje … Umrla je leta 2010.
Najbolj pretresljiva podrobnost te zgodbe izvira iz avtobiografije Self-Portrait, ki jo je Gene objavila leta 1979. V njej je opisala srečanje z oboževalko, ki naj bi ji nekaj let po tragediji povedala, da je med boleznijo prekršila karanteno zaradi rdečk samo zato, da bi igralko videla v živo. Gene naj bi ob teh besedah molče odšla.
Srečanje poznamo zgolj iz njenega pripovedovanja. Prav tako ni mogoče medicinsko dokazati, kje in od koga se je okužila. Kljub temu je zgodba postala ena najbolj znanih hollywoodskih legend.
Nedvomno pa je, da Gene Tierney za okužbo ni bila odgovorna. Cepiva proti rdečkam takrat še ni bilo. Kljub temu je krivdo nosila sama, podobno kot številne matere otrok z zdravstvenimi težavami v obdobju, ko so bolezen pogosto obravnavali kot osebni neuspeh.
Uradna spletna stran Agathe Christie ob romanu Razpokano ogledalo iz leta 1962 navaja, da je bila pisateljica pri snovanju zapleta skoraj gotovo pod vplivom tragedije Gene Tierney. Povezava je zato zelo verjetna, vendar nikoli ni bila dokončno dokazana.
Strasten zakon in prepovedana ljubezen
Junija 1941 je Gene kljub nasprotovanju svojih staršev pobegnila in se poročila z modnim oblikovalcem Olegom Cassinijem. Njun zakon je bil strasten, vendar izjemno nestabilen.
Ločila sta se, se znova pobotala in leta 1948 dobila drugo hčerko Christino. Dokončno sta se razšla leta 1952, vendar sta do njene smrti ostala prijatelja.
Med eno od prekinitev zakona je Gene leta 1946 spoznala Johna F. Kennedyja. O njunem razmerju se ne ve veliko, le kar je zapisano v njenih spominih. Po njenem pripovedovanju naj bi se zveza končala, ko ji je Kennedy povedal, da se zaradi svojih političnih ambicij z njo ne more poročiti.
Zdravljenje, ki ji je vzelo spomin
V začetku petdesetih let so se pri igralki pojavile resne težave z zbranostjo. Odpovedati je morala sodelovanje pri filmu Mogambo, v katerem jo je zamenjala Grace Kelly.
Med snemanjem filma The Left Hand of God leta 1955 ji je ob strani stal Humphrey Bogart. Njegova sestra je imela duševno bolezen, zato je razumel, kaj se z Gene dogaja. Tiho ji je pomagal skozi zahtevne prizore in jo prepričeval, naj poišče strokovno pomoč.
Sledilo je zdravljenje, ki bi ga danes izvajali povsem drugače. Sprejeli so jo v newyorški Harkness Pavilion, nato pa še v Institute of Living v Hartfordu, kjer je prestala elektrokonvulzivno terapijo.
V petdesetih letih so takšne postopke pogosto izvajali brez anestezije in mišičnih relaksantov, ki so danes običajen del zdravljenja. Tierney je v spominih zapisala, da je bila v šestih letih hospitalizirana v treh ustanovah in prestala skupno 32 terapij. Nekateri drugi viri navajajo, da jih je samo v Hartfordu prejela približno 27.
Do konca življenja je vztrajno trdila, da ji je zdravljenje izbrisalo dele spomina. Kot bolnica skoraj ni imela pravice odločati o svojem življenju. Odločali so zdravniki in družina, studio pa je imel svoje razloge, da so njene težave ostale skrite pred javnostjo.
Konec decembra 1957 je v materinem stanovanju na Manhattnu stopila na zunanji napušč v štirinajstem nadstropju. Tam je ostala približno 20 minut. Družina jo je nato dala sprejeti na kliniko Menninger v Topeki.
Hollywoodska zvezda za prodajnim pultom
Leto pozneje se je zgodil prizor, ki se je zdel neverjetnejši od hollywoodskega filma. Po odpustu s klinike se je Gene Tierney v Topeki zaposlila kot prodajalka v trgovini z oblekami. Po njenih besedah je bila služba del postopnega vračanja v običajno življenje.
Lokalni časopis je novico objavil in zgodba je hitro odjeknila po vsej Ameriki. Fotograf revije Life jo je posnel med delom za prodajnim pultom.
Gene novinarjem o svoji bolezni ni lagala. V času, ko so duševne bolezni veljale za sramoto in škandal, je bilo njeno javno priznanje izjemno pogumno.
Mirnejše drugo življenje
Leta 1960 se je poročila s teksaškim naftnim podjetnikom W. Howardom Leejem in se preselila v Houston. Zakon je trajal do njegove smrti leta 1981 ter ji prinesel stabilnost, ki je prej skoraj ni poznala.
Vrnila se je tudi pred filmske kamere. Leta 1962 je znova sodelovala z Ottom Premingerjem v filmu Advise & Consent, sledila sta še Toys in the Attic leta 1963 in The Pleasure Seekers leta 1964. Nato se je umaknila iz filmskega sveta.
Gene Tierney je umrla 6. novembra 1991 v Houstonu, 13 dni pred svojim enainsedemdesetim rojstnim dnem. Vzrok smrti je bil emfizem, posledica desetletij kajenja, ki ga je začela zato, ker si je želela spremeniti glas.
Za popolnim obrazom je bila resnična ženska
Portret iz filma Laura danes ostaja simbol obraza, ki mu je bilo po mnenju mnogih težko najti enakega. Toda ta portret je bil fotografija, skrita pod plastjo oljne barve. Popolna površina, nanesena čez nekaj resničnega.
Kdor Gene Tierney vidi zgolj kot eno najlepših hollywoodskih igralk, spregleda tisto, kar je bilo pri njej zares izjemno. Ne popolnost pred kamero, ampak vztrajnost, ki jo je pokazala, ko so kamere ugasnile.
Po hčerini tragediji, razpadlem zakonu, duševni bolezni, letih po ustanovah, bolečem zdravljenju in izgubljenem spominu je življenje sestavila na novo. O svoji izkušnji je spregovorila v času, ko se o duševnih boleznih skoraj ni govorilo.
Njena resnična zgodba se zato začne prav tam, kjer se konča popolna podoba z njenega najslavnejšega portreta.
Za skrbno ustvarjeno podobo filmske boginje je ostajala resnična ženska, ki se je borila z izgubami, boleznijo in posledicami krutega zdravljenja.
E-novice · Estrada
