Knjižni molj, ki nam je dal košček svojega srca
Kako je dekle iz teksaškega naftnega mesta postalo eden najbolj naelektrenih glasov v zgodovini glasbe in zakaj se je njena pot tragično končala tik pred izidom njenega največjega albuma?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Zgodba Janis Joplin ni le pripoved o meteorskem vzponu, temveč predvsem kronika iskanja ljubezni in sprejemanja, ki ga na koncu ni zmogla zapolniti niti ogromna množica oboževalcev.
Ni ustrezala okolici
Rodila se je 19. januarja 1943 v Port Arthurju, naftnem mestu ob teksaško-louisianski obali. Oče Seth je bil zaposlen pri naftni družbi Texaco, mati Dorothy pa je delala kot administratorka na tamkajšnji poslovni šoli. Janis je bila bistra in radovedna deklica, izjemno nadarjena za risanje in pisanje. Okoli njenega štirinajstega leta pa se je vse spremenilo in čez noč je postala izobčenka. Razlogi so bili za tisti čas banalni in neizprosni: brala je Jacka Kerouaca v okolju, kjer je bilo vsako neobvezno branje sumljivo, in glasno nasprotovala rasni segregaciji v času, ko temnopolti in belci niso smeli sedeti v istih restavracijah.
Glasba je v njeno življenje vstopila okoli šestnajstega leta. Najprej je odkrila Lead Bellyja, nato raziskovala blues in folk, na koncu pa našla navdih v Bessie Smith in Odetti. Ko je nekega večera na zabavi imitirala slednjo, je iz nje prvič privrel tisti neponovljivi glas. Biografinja Holly George-Warren opozarja, da je bila Janis v resnici pravi knjižni molj; svojo prepoznavno javno podobo surove »blues feelin' mame« je zgradila šele pozneje, povsem zavestno in z garanjem.
Teksas in kruta zavrnitev
Po maturi leta 1960 je najprej obiskovala kolidž Lamar State College of Technology v Beaumontu, poleti 1962 pa se je vpisala na Univerzo Teksasa v Austinu. Tam je končno zaživela. Pela je z zasedbo Waller Creek Boys, nastopala v lokalu Threadgill's in v študentskem časopisu The Daily Texan dobila celo svojo rubriko. Opisali so jo kot dekle, ki si upa biti drugačno – hodila je bosa, nosila kavbojke in povsod s seboj tovorila avtoharfo.
V Austinu pa je doživela tudi dogodek, ki ji je spremenil življenje. Bratovščina Alpha Phi Omega je prirejala dobrodelno tekmovanje za »najgršega moškega v kampusu«, na katero so iz zlobe prijavili tudi Janis. Čeprav se pogosto trdi, da je na tekmovanju celo »zmagala«, zgodovinski dokumenti samega izida ne potrjujejo, zapisi pa nihajo zgolj med tem, ali je bila predlagana ali izvoljena. Ponižanje je bilo vsekakor resnično. Njen vrstnik Powell St. John se je spominjal, da jo je moral v solzah tolažiti. S to »nominacijo« za najgršega moškega je dobila spet kruto sporočilo, da je z njo nekaj narobe.
Prvi pobeg in vrnitev domov
Januarja 1963 je s Chetom Helmsom štopala v San Francisco. V klubih na območju Zaliva si je hitro ustvarila ime, a je hkrati zapadla v hudo odvisnost od amfetaminov. Do pomladi 1965 je bila do skrajnosti shujšana in povsem izčrpana. Prijatelji so morali zbrati denar za njeno avtobusno vozovnico domov ... Leta 1965 je bila povsem neznana, a že v izjemno resnih težavah in odvisna od različnih substanc.
Doma v Port Arthurju je poskusila začeti znova. Strogo se je izogibala drogam in alkoholu, si omislila tradicionalno natupirano pričesko ter se znova vpisala na kolidž Lamar. Redno je obiskovala socialnega delavca na področju psihiatrije Bernarda Giarritana in se zaročila s Petrom de Blancom, ki je njenega očeta uradno prosil za njeno roko. Z materjo sta že načrtovali poroko, nakar je zaročenec razmerje nenadoma prekinil.
Eksplozija v Montereyu in rojstvo ikone
Junija 1966 se je zlomljena, a odločena vrnila v Kalifornijo in v dvorani Avalon Ballroom prvič nastopila s skupino Big Brother and the Holding Company. Zveneli so surovo in neizpiljeno, Janis pa je v skupino prinesla glas, ki je zvenel, kot bi pela iz odprte rane. Na mednarodnem pop festivalu v Montereyu junija 1967 je bila zasedba še vedno skoraj neznana. Njen menedžer Albert Grossman snemanja nastopa sprva sploh ni dovolil, a je bil odziv občinstva tako silovit, da so jim organizatorji naglo priskrbeli še en termin pred kamerami režiserja D. A. Pennebakerja. V dokumentarcu Monterey Pop je med njeno izvedbo skladbe Ball and Chain ovekovečen osupel obraz pevke Cass Elliot, ki z odprtimi usti spremlja nastop. Dvorana slavnih rock'n'rolla ta trenutek navaja kot glavni razlog, da so dobili pogodbo z založbo Columbia.
Košček njenega srca
Avgusta 1968 se je album Cheap Thrills zavihtel na sam vrh ameriške lestvice. Skladbi Piece of My Heart in Ball and Chain sta postali njeni zaščitni znamki. Z glasbo se je rodila tudi ikonična podoba: perje v laseh, okrogla očala, krohot in nepogrešljiva steklenica southern comforta. Tu se skriva osrednje protislovje njenega življenja: na odru je bila neustavljiva, spolno samozavestna in absolutna gospodarica prostora, zunaj njega pa je, kot je v knjigi Buried Alive opisala njena tiskovna predstavnica Myra Friedman, močno dvomila o sebi. Janis je bila ena redkih žensk, ki so vodile rock zasedbo v industriji, kjer so pravila narekovali izključno moški. Pogosto so o njej, njenem nastopanju in njenem življenju govorili, da »se na odru ljubi s 25.000 ljudmi, domov pa gre povsem sama«.
Woodstock in neizprosno iskanje utehe
Konec leta 1968 je zapustila zasedbo Big Brother. Želela si je soulovskega zvoka in pihalne sekcije po zgledu Otisa Reddinga, prisotni pa so bili tudi pritiski menedžmenta ter vse hujše težave članov skupine z drogami. Njen naslednji album I Got Dem Ol' Kozmic Blues Again Mama! je ob izidu septembra 1969 prejel mešane kritike. Njen nastop na slovitem Woodstocku avgusta 1969 je danes obdan z mitom zmagoslavja, a je bil v resnici eden njenih najslabših. Zaradi zamud je v zaodrju čakala deset ur; biografi se strinjajo, da je v tem času pila alkohol in si vbrizgavala heroin. Njen nastop okoli druge ure zjutraj je bil tako slab, saj je bila popolnoma izčrpan in hripava, da so ga iz izvirnega filma celo izpustili.
Njeno čustveno življenje je bilo bistveno bolj zapleteno od podobe večno razigrane zvezdnice. Spuščala se je v zveze z moškimi in ženskami – najbolj znana med slednjimi je bila Peggy Caserta, katere senzacionalistična in problematična spominska knjiga Going Down with Janis velja bolj za osebni vtis kot neizpodbitno dejstvo. Februarja 1970 je s kostumografko Lindo Gravenites odpotovala v Brazilijo, da bi se rešila heroina. Tam je ostala trezna in spoznala Davida Niehausa, ki ni imel pojma, kdo je. Zveza je razpadla takoj po vrnitvi v Kalifornijo, ko jo je znova našel v krempljih starih razvad. Poleti 1970 se je nato zaročila s študentom Sethom Morganom.
Poleti 1970 se je Janis Joplin na dva različna načina ozrla na svojo preteklost. Avgusta je skupaj z medicinsko sestro Juanito Green plačala nagrobnik za Bessie Smith, eno svojih najpomembnejših glasbenih vzornic. S tem se je poklonila pevki, katere grob je bil od njene smrti leta 1937 neoznačen. Sredi avgusta se je nato vrnila v rodni Port Arthur na srečanje ob deseti obletnici zaključka srednje šole. V mestu, kjer so jo kot najstnico zasmehovali in zavračali, se je zdaj pojavila kot slavna pevka, s perjem v laseh in novinarji za petami. Njeno vrnitev lahko razumemo kot poskus, da bi nekdanjim sošolcem pokazala, kako daleč je prišla, in ob tem dobila priznanje, ki ga v mladosti ni bila deležna.
Album Pearl in 4. oktober
Jeseni 1970 se je Janis z zasedbo Full Tilt Boogie in producentom Paulom A. Rothchildom zaprla v hollywoodski studio Sunset Sound. Ustvarjali so album Pearl, na katerem so se znašle uspešnice Cry Baby, Get It While You Can in Me and Bobby McGee. Skladba Mercedes Benz se je rodila improvizirano na papirnatih servietah v baru Vahsen's skupaj z glasbenikom Bobom Neuwirthom in igralcema Ripom Tornom ter Geraldino Page. V studiu jo je 1. oktobra posnela povsem a cappella – to je bil njen zadnji posnetek.
Tretjega oktobra 1970 je Janis Joplin v losangeleškem studiu Sunset Sound poslušala instrumentalno podlago za skladbo Nicka Gravenitesa Buried Alive in the Blues. Petje naj bi posnela naslednji dan, vendar je v studio niso dočakali. Zvečer jo je njen turnejski menedžer in prijatelj John Byrne Cooke našel mrtvo na tleh sobe 105 hotela Landmark Motor v Hollywoodu. Stara je bila 27 let. Umrla je sredi snemanja albuma, ki bi lahko pomenil začetek novega poglavja njene kariere.
Obdukcija je kot vzrok smrti potrdila akutno zastrupitev s heroinom oziroma morfijem. Poznejše pripovedi so skušale pojasniti, zakaj je bil prav tisti odmerek usoden, vendar je treba domneve ločiti od ugotovitev obdukcije. Njena smrt je prekinila delo, ki je ostalo tudi dobesedno nedokončano: Buried Alive in the Blues je na albumu izšla kot instrumentalna skladba, brez glasu, ki bi ga morala Janis dodati tistega dne.
Največji komercialni uspeh njene solistične kariere je prišel šele po smrti. Album Pearl, izdan 11. januarja 1971, je na vrhu Billboardove albumske lestvice ostal devet tednov, skladba Me and Bobby McGee pa je zasedla prvo mesto lestvice singlov. Na albumu je tudi Mercedes Benz, njena zadnja posneta pesem — kratek nastop brez instrumentalne spremljave, v katerem pridejo do izraza njen humor, neposrednost in prepoznavni glas.
Leta 1995 je bila sprejeta v Dvorano slavnih rock'n'rolla, njen vpliv pa sega daleč onkraj priznanj in prodajnih številk. Razširila je prostor za ženske v rocku: na odru je bila lahko silovita, ranljiva, čutna in neukročena. Iz bluesovske tradicije je ustvarila izraz, ki je bil povsem njen. Tragičnost njenega konca je tudi v tem, koliko možnosti je ostalo odprtih. Pearl namreč ne zveni kot slovo, temveč kot delo pevke, ki je hotela še veliko povedati.
E-novice · Estrada
