Robert Balen (MPA)

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Jernej Čampelj, avtor in režiser predstave, je Urško Vučak Markež, Majo Martino Merljak in Saša Klančnika tokrat povezal še z Gregorjem Ravnikom ter iz ljubezni, hrane, nesporazumov in absurdnega humorja sestavil odrsko pojedino z zelo natančnim ritmom. Z njim smo govorili o tem, kako nastaja komedija, zakaj mora igralec znati počakati na smeh občinstva in zakaj je prava hrana na odru skoraj enako pomembna kot dobra replika.

Robert Balen (MPA)

Kdaj ste ugotovili, da ne želite samo čakati na vloge, ampak tudi sami ustvarjati svoje projekte?

Že v srednji šoli. Takrat sem napisal svojo prvo predstavo, jo režiral in v njej tudi zaigral. Povabil sem prijatelje in še svojo sestro sem potunkal v to. Mislim, da sem bil star 17 let. Ni šlo za denar ali šolsko obveznost, ampak za notranjo nujo. Utrnila se mi je ideja o petih mladih prijateljih in njihovih peripetijah. Besedilo je nastalo precej hitro, potem pa smo predstavo večkrat uprizorili.

Danes ste poleg režiserja, igralca, avtorja tudi producent in organizator. Kaj vas žene k novim projektom?

Pri Zadnji večerji je bila glavni razlog povezanost igralcev. Leta 2020 smo začeli ustvarjati predstavo Ljubezen gre skozi želodec. Vsi trije igralci so se zelo povezali in jo radi igrali. Po šestih letih pa je počasi prihajala k naravnemu koncu. Oktobra 2025 sem jih zato vprašal, ali bi naredili nekaj novega, in takoj so bili za. Nisem si želel nadaljevanja, da bi morali poznati Ljubezen, da bi razumeli drugo predstavo. Zadnja večerja je samostojna zgodba, vsebuje pa nekaj drobnih sladkorčkov za tiste, ki so videli tudi Ljubezen.

Je bila predstava Ljubezen gre skozi želodec vaš prvi profesionalni projekt z lastnim besedilom?

Da. In izbrali smo si res odličen trenutek: februarja 2020 smo se dobili na prvi vaji, marca pa so nas zaprli zaradi covida.

Iz tiste predstave se mi je v spomin vtisnila tudi čebula, ki jo je Urška pražila na odru. Ste pričakovali takšen vtis?

To sem naredil namenoma. Neka nova dimenzija. Vonj. Dobil sem kar nekaj komentarjev, predvsem od dam, ki se za gledališče uredijo, gredo k frizerju, potem pa Urška začne pražiti čebulo in po njej diši vsa dvorana. Po mojem diši, seveda. In očitno je bil to dodatek, ki se ga človek spomni še leta pozneje.

Torej lahko obiskovalke Zadnje večerje pred predstavo brez skrbi obiščejo frizerja?

Lahko! Tokrat ne pražimo ničesar. Iz gledališča bodo odšle z enakim vonjem, kot so prišle vanj.

Jernej Čampelj

Se jim bo pa odprl apetit. Govorim iz lastnih izkušenj.

To pa zagotovo. Hrana je velik del predstave in mojega življenja. Rad imam dobro hrano, rad kuham in rad jem. Pri tem smo si vsi v ekipi podobni. Najhujša pa je Maja. Ona ves čas nekaj grizlja. S seboj nosi posodice s hrano in papca. Med prizorom, v katerem je ni, sedi zraven mene, opazuje in je. 

Vaš humor je pogosto absurden. Se vam je kdaj zazdelo, da ste šli predaleč?

Za koga verjetno tudi grem kdaj predaleč, jaz pa nimam tega občutka. In vedno pazim, da nikogar ne žalim. Moj humor temelji na presenečenju in precej premaknjenih asociacijah. Meni je jasno, zakaj povežem dve stvari, komu drugemu pa morda ne takoj. In takrat je smeh z zamikom. 

Za tiste, ki predstave Ljubezen gre skozi želodec niso videli: kako se zgodba začne?

V ospredju je odnos med Urškinim likom Meto in njeno vsiljivo mamo. Ta jo nenehno kliče in sprašuje, zakaj nima fanta, saj si želi vnukov. Urška se zlaže, da ima fanta, mama pa ga seveda hoče spoznati. Zato mora najti nekoga, ki bi ga pripeljala na kosilo. V Salomonovem oglasniku najde oglas za striptizerja; lik z imenom Bojan, ki ga igra Sašo. A Meta spregleda podatek, da je oglasnik star 30 let in da je gospod zdaj že precej v letih. Ker ima težave z nekdanjo ženo, se iz kljubovanja odloči, da bo vseeno šel nastopat. Tako se spoznata in ugotovita, da sta si usojena. Še danes sta skupaj in še vedno rada kaj dobrega pojesta.

V obeh predstavah se dotaknete tudi odnosa do ljudi močnejše postave …

Ukvarjamo se s tem, kako dojemamo človeka močnejše postave, in tukaj logiko obrnem. Nekaj je narobe s suhimi. To ni zdravo. Urška je na primer eden največjih sončkov, kar jih poznam …  Zakaj bi se nekdo ukvarjal samo z njenimi kilogrami. Ne želim moralizirati, ampak pokazati, da s človekom ni nič narobe samo zato, ker je močnejše postave. 

Od kod ideja, da v novo predstavo povabite še Gregorja Ravnika?

Že na začetku sem želel uvesti četrti lik. Z več liki lažje gradiš dogajanje, dodaš situacije in razvijaš komične zaplete. Za glasbenika sem sprva napisal manjši prizor s pevskim vložkom. Če bi se izkazalo, da mu ustreza samo to, bi pri tem ostalo in predstava bi še vedno delovala. Gregor pa se je izkazal za super človeka, velikega profesionalca ter zelo zabavnega in prepričljivega. Zato sem mu vlogo sproti dopisoval. Z nobeno neumnostjo, ki se mi je porodila v glavi, ni imel nobenih težav. Že na začetku sem mu povedal, da takšnega prihoda na oder še ni imel in ga tudi ne bo več imel. O tem sem precej prepričan. Na to, kako in zakaj se pojavi, sem res ponosen. Ampak tega ne bom razkril. To je treba videti.

Koliko svobode imajo igralci na vajah?

Neko osnovno besedilo imam napisano in vem, kako sem si stvar zamislil, na vajah pa imajo vsi svobodo improvizirati in dodajati, spreminjati, komentirati. Vedno jim rečem: »Največjo neumnost, ki se je spomniš, prosim, povej. Poskusil jo bom vključiti.« Tudi meni se ideje porajajo sproti na vajah. Nekaj naredijo ali izrečejo, mene to spomni na nekaj drugega in že dodam novo stvar. Potem skupaj preizkušamo in pilimo. Sem pa zagovornik tega, čemur pravim nemška šola komedije: ko se dogovorimo, kako bo predstava potekala, se tega držimo. Komedija mora biti natančna in imeti ritem. Isti vic lahko poveš na dva načina, pa bo samo na enega smešen. 

Torej najprej pišete sami, potem pa besedilo razvijate z igralci?

Da. Najprej pišem sam, potem besedilo prinesem na vaje. Od tam naprej je živa stvar. Nekoč sem ob delu z avtorjem, ki je bil zelo prisoten na vajah in je imel veliko pripomb, rekel, da najraje delam z mrtvimi avtorji, ker imajo precej manj komentarjev. Ne mislim, da sem najpametnejši na svetu in da je tisto, kar sem napisal, edina mogoča rešitev. Odprt sem za predloge drugih, na koncu pa sem seveda jaz tisti, ki se mora odločiti: to da, to ne.

Kako ste pred premiero preverili odziv občinstva?

Imeli smo devet predpremier. Med ustvarjanjem si namreč zaprt v nekakšnem mehurčku. Sedem ali osem ljudi se zelo dobro pozna, iste stvari so nam smešne in lahko bi naredili nekaj, kar bi bilo zabavno samo nam. Če bi na predpremierah videli, da kaj ne deluje, bi imeli še čas za spremembe ali pa za to, da kaj vržemo ven.

In koliko stvari ste vrgli ven?

Nobene. 

Robert Balen (MPA)

Kako pomembno je, da igralci smehu pustijo prostor?

Zelo, pa tega ne znajo vsi igralci in na to sem naše ves čas opozarjal. Če govoriš čez smeh, gledalci preslišijo informacije. Poleg tega dobijo občutek, da se mogoče ne smejo smejati in se nehajo. Smehu moraš pustiti prostor. Do tistega trenutka pa mora biti tempo. Ni počivanja.

Kje ste med predstavo vi: med občinstvom ali pri tehniki?

Zdaj mi ni treba več biti na vsaki predstavi, ampak kar nekako sem. Na začetku sem sedel med občinstvom z blokcem, zdaj pa sem pri tehniki, če je treba pomagati. Na premieri sem bil denimo zadolžen za mikrofone. Včasih jih samo živciram v zaodrju, ker mi je dolgčas. 

Je bilo premiero v Odiseji, ki nima klasičnega gledališkega odra, bolj zahtevno izpeljati?

Kot v vsaki drugi dvorani. Treba se je prilagoditi, ampak če imaš ljudi, ki so pripravljeni pomagati, da bo za predstavo najboljše, je lažje. In v Odiseji smo imeli take ljudi. Sem pa že pri Ljubezni vse prihode zasnoval skozi sredinski prehod zadaj, ker je največja verjetnost, da se da izvesti povsod.

Se občinstvo po Sloveniji različno odziva na humor?

Zelo različno. Zato, ker smo Slovenci taki, da imamo najraje svoje. Štajerec ima Štajerca, Primorec ima Primorca in tako naprej. In seveda, če nisi naš, se boš moral zelo potruditi.  

Kako najdete pravo mero med komedijo in resnejšimi prizori?

Tudi to se pokaže pred občinstvom. Pri enem od prizorov so gledalci potrebovali predolgo, da so se spet sprostili. Urški sem zato dal nekoliko drugačen napotek v prizoru. Vse je naredila in povedala enako, samo situacijo si je morala v glavi predstavljati malo drugače. Manj usodno. Učinek je bil precej drugačen. To je igra. Včasih majhna sprememba naredi ogromno razliko.

Hrana na odru je prava. Jo pred vsako predstavo pripravljate doma?

Ne, to bi bilo kar zahtevno, saj se je precej poje. Že od Ljubezni sodelujemo z gostilno Grof na Vranskem. Z nami so ostali skozi korono in vse drugo. Hrano nam pripravijo za vsako predstavo. Prevzame pa jo nekdo od nas, ker gre vedno nekdo mimo. Ali Urška ali mi. Njihove imamo tudi stole, prte, Majin kostum in jedilne liste, tako da so prizori v Grofu opremljeni z njihovimi pravimi stvarmi.

Kako se je sodelovanje začelo?

Ko smo se dogovarjali o prvi predstavi, smo se dobili prav v Grofu, ki je priročna točka za srečanje. Potem sem napisal prizor, ki se dogaja tam, in jih vprašal, ali bi sodelovali. Bili so za in z nami ostajajo že od začetka. Res so prijetni ljudje.

Koliko je v jedilniku vaših likov vašega okusa?

Vse! Ljudje pogosto mislijo, da je to Urškin in Sašev jedilnik. Ampak v obeh predstavah jesta mojo hrano. Tudi šale o solati in zelenjavi izhajajo iz mene. Jaz tega ne jem, vsi ostali pa zelo radi. Šale o hrani so torej povezane z mojim prehranjevanjem.

Če bi vedeli, da bo jutri vaša zadnja večerja, kaj bi bilo na krožniku?

Mislim, da pljučna pečenka v poprovi ali teranovi omaki. Za prilogo pa obvezno krompir. Sem »krompirjevc«, obožujem ga na vse načine. 

Kaj je skrivnost vašega pireja?

Krompir narežem na zelo majhne koščke ter ga dam v hladno vodo s soljo in maslom. Ko je kuhan, ga odcedim in z žlico pretlačim skozi fino cedilo, da ni niti ene grudice. Še vročemu dodam nariban parmezan in sladko smetano. Mleka ne dodajam. Količine težko povem, ker delam po občutku. Gostoto prilagodim jedi: če bo zraven omaka, dodam manj smetane, ob ocvrtem mesu brez omake pa je lahko pire bolj kremast.

Robert Balen (MPA)

Kdo bi sedel z vami pri zadnji večerji?

Vsi iz Zadnje večerje, absolutno. Tudi na mojem 40. rojstnem dnevu so bili vsi. Rad jih imam do onemoglosti. Prav zaradi vezi, ki se je med nami spletla, smo se lotili nove predstave. Takšna povezanost je v gledališču velika redkost. Ne pomnim, kdaj sem nazadnje doživel tako sproščen ustvarjalni proces. Pri Ljubezni smo se še spoznavali in vsi so bili povezani predvsem prek mene. V teh letih pa so postali ekipa. Zato bi jih z največjim veseljem imel ob sebi, da skupaj pojemo kaj dobrega.

Se torej obeta še tretji del?

Igralci so o njem razmišljali, še preden smo prvič odigrali Zadnjo večerjo. Ampak sem jim rekel: »Če že delamo v duhu absurda, bomo najprej naredili četrti del. Potem pa tretjega.«

Oktobra nas čakajo še tri predstave: 7. oktober – Šentjanž v Rožu, 10. oktober – Selnica ob Dravi, 15. oktober – Mežica. Novembra in decembra pa bo imela ekipa res polne roke dela, saj jih čaka zelo lepo število predstav.