Slovenski reprezentant: Olimpija? Zdaj še ne, mogoče pa nekega dne
Prejšnje koledarsko leto za reprezentanta Luka Mavra ni bilo najbolj zadovoljivo, zato pa se z največjim optimizmom ozira v leto 2026, v katerem ima več načrtov.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Danes 28-letnega Ljubljančana, ki igra za Linz, smo dobro spoznali šele, ko se je pred štirimi leti vrnil iz Združenih držav Amerike. V lige onkraj velike luže je namreč Maver odšel kot najstnik in tam ostal osem let, v Slovenijo pa se je vrnil tudi kot diplomant American International College, za katerega je igral v ligi NCAA.
Po študiju je prišel domov in svoje mesto našel tako v reprezentanci kot v ligi ICEHL, kjer zdaj igra četrto sezono. Prvi dve je preživel pri pionirjih iz Vorarlberga, zadnji dve igra za črna linška krila, ki so nedavno gostovala v Tivoliju, kjer smo ga na hitro pocukali za rokav.
Mesec in pol na bolniškem dopustu
Kot rečeno, leto 2025 zanj res ni bilo najlepše. Spremljale so ga poškodbe, zaradi operacije rame je moral izpustiti svetovno prvenstvo elitne divizije na Švedskem, poškodbe so nato zaznamovale tudi začetek klubske sezone. V startu, še na pripravah, se je ukvarjal z 'ložami', nazadnje s kolenom, zdaj pravi, da je zdrav. »Letos so me res poškodbe prav napadle, a zdaj sem nazaj. V Tivoliju sem odigral tretjo tekmo v nizu. Poškodbi smo 'porihtali', zdaj že na polno igram,« je razložil Luka, ki je polovico novembra in celoten december preživel na »bolniški«.
»Čeprav nisem mogel igrati, sem ostal pozitiven, tako je vedno. Spodbujal sem soigralce, navijal, da bi zmagovali tudi brez mene,« je nadaljeval napadalec, ki je v ligi ICEHL to sezono odigral 19 tekem.
Še vedno ciljamo na najboljših šest
Linz je ta hip, po 37 tekmah, na osmem mestu lige ICEHL, torej na mestih, ki mu prinašajo kvalifikacije za končnico, kar za moštvo iz Zgornje Avstrije ni nekaj, s čimer bi bilo zadovoljno. Črna krila so lani dosegla najboljši rezultat v desetletju, prebila so se vse do polfinala, v katerem jih je v seriji sedmih tekem odpravil celovški KAC.
»Še vedno ciljamo na to, da bi se prebili med najboljših šest in vsi v slačilnici se zavedamo, da spadamo med najboljših šest ekip. Na tekmah tega še nismo povsem dokazali, a bomo, imamo dovolj kvalitetnih igralcev, ki bodo poskrbeli za to. V slačilnici se ne čuti ničesar negativnega, vsi se zavedamo, da smo sposobni narediti več,« je prepričan naš sogovornik.
Bil sem najbolj vesel
To sezono se je že udeležil ene reprezentančne akcije, novembra je bil na turnirju evropskega pokala narodov na Poljskem celo kapetan risov. Te je napadalec lansko pomlad lahko spremljal z razdalje, ker je zaradi poškodovane rame moral pod nož. Čeprav ni bil na severu Evrope, pa je bil tam v duhu, je dejal. »Spremljal sem vsako tekmo, spodbujal fante, upal, da jim uspe. Z nekaj igralci sem bil v stiku, ko so obstali med elito, sem bil najbolj vesel, tudi zato, ker bom maja letos tudi jaz dobil priložnost, da zaigram na tej ravni,« se že veseli Maver.
Krasno je videti polne tivolske tribune
Luka je otrok Olimpijine hokejske šole, zato smo ga ob obisku domače dvorane seveda povprašali o vtisu zeleno-belih sprememb v zadnjih letih. »Vesel sem, da se v tem okolju hokej dviga na višjo raven. Krasno je videti polne tribune, navijači so sijajni, skoraj tako je, kot je bilo včasih. Vesel sem, prav nič slabega ni za reči o Olimpiji, gotovo so letošnje tekme z njo ene najtežjih za vse ekipe,« je priznal Ljubljančan, ki smo ga za konec vprašali še, če se poigrava z mislijo, da bi se nekega dne vrnil domov in spet nosil dres z zmajem na prsih. »Mogoče,« se je nasmehnil: »Bomo videli, kaj prinese čas. Zdaj še ne, mogoče pa nekega dne.«
Kjer je šport doma
Dnevni izbor najnovejših rezultatov, tekem in zgodb iz sveta športa, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
