Obudili pesnitev, posvečeno slovitemu misijonarju iz Škocjana
V Sevnici so obudili pozabljeno literarno dediščino Antona Umeka – Okiškega.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
V Knjižnici Sevnica so predstavili novo, dopolnjeno izdajo epske pesnitve Abuna Soliman, posvečene misijonarju in raziskovalcu dr. Ignaciju Knobleharju. Domoznanski večer je bil tudi priložnost za ponovno odkrivanje Antona Umeka – Okiškega, pesnika in sevniškega rojaka, katerega literarna zapuščina je bila dolga leta odrinjena iz širše javne zavesti.
Dogodek, ki je potekal 11. novembra v okviru prazničnega programa ob prazniku Občine Sevnica, je povezal raziskovalce, kulturnike in predstavnike ustanov, ki si prizadevajo za ohranjanje zgodovinskega spomina. Nova izdaja je nastala v sodelovanju Kulturnega društva dr. Ignacija Knobleharja Škocjan, Kulturno-umetniškega društva Anton Umek – Okiški, strokovnih sodelavcev ter občin Sevnica in Škocjan.
Pesnitev, ki je čakala na ponovno odkritje
Anton Umek – Okiški, rojen leta 1838 na Okiču nad Boštanjem, je bil pesnik, urednik, učitelj in domoljub. Večino ustvarjalnega življenja je preživel v Celovcu, vendar je ostal povezan z domačim okoljem, kar je poudaril tudi s pesniškim vzdevkom Okiški.
Čeprav je umrl star komaj 33 let, je zapustil obsežen literarni opus. Poleg pesnitve Abuna Soliman sta za časa njegovega življenja izšli še pesniška zbirka Pesmi in delo Slovanska blagovestnika Ciril in Metod. Številne njegove pesmi so bile objavljene v časopisih, revijah in šolskih berilih.
Za ponovno odkrivanje njegovega življenja in ustvarjanja si v domačem okolju prizadevajo od leta 2012. Raziskovalci so med drugim ponovno vzpostavili stike s pesnikovimi potomci v Celovcu ter odkrili ohranjene rokopise, tudi rokopis pesnitve Abuna Soliman, ki ga hranijo v deželnem arhivu v Celovcu.
Izvirni jezik in podoba pesnitve ostajata
O uredniških izhodiščih nove izdaje je spregovoril dr. Rok Mrvič, raziskovalec na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU in urednik knjige.
Poudaril je, da so želeli čim bolj ohraniti izvirno podobo pesnitve, tako vsebinsko kot jezikovno in oblikovno. Zato se niso odločili za jezikovno posodabljanje, ki bi lahko poseglo v avtorjev umetniški izraz.
Novo izdajo dopolnjujejo spremna besedila, kulturnozgodovinski pojmovnik in slikovno gradivo, ki sodobnemu bralcu pomagajo razumeti zgodovinsko obdobje, osebnosti in kraje, predstavljene v delu. K vsebinski dopolnitvi je pomembno prispeval dr. Marko Frelih, za oblikovanje pa je poskrbela Petra Jerič Škrbec.
Knjiga ima tudi širši pomen: je prva v novi zbirki Zbrano delo Antona Umeka – Okiškega. V njej nameravajo postopoma zbrati in izdati tudi druga njegova dela, razpršena po časopisih in publikacijah 19. stoletja, ter vključiti ohranjeno korespondenco in drugo arhivsko gradivo.
Knobleharjeva potovanja navdihnila pesnika
Pomemben del večera je bil namenjen dr. Ignaciju Knobleharju, misijonarju in raziskovalcu iz Škocjana, ki mu je pesnitev posvečena.
Dr. Marko Frelih, kustos Slovenskega etnografskega muzeja in raziskovalec Knobleharjeve zapuščine, je predstavil njegovo misijonsko in raziskovalno delo v Afriki sredi 19. stoletja. Knoblehar je bil med prvimi Evropejci, ki so načrtno raziskovali območje Belega Nila, njegova potovanja pa so pomembno prispevala k tedanjemu poznavanju osrednje Afrike.
Posebej je izpostavil njegovo etnografsko zbirko, ki jo je leta 1850 prinesel v domovino. Danes je skoraj v celoti ohranjena v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani.
Knobleharjeve odprave so vzbujale veliko zanimanja tudi med Slovenci. O njih so poročali časopisi, zlasti Zgodnja Danica, kjer so objavljali pisma in poročila misijonarjev ter njihovih sodelavcev. Ti zapisi so bili pomemben vir tudi za Umeka – Okiškega pri nastajanju pesnitve, ki poleg pesniške domišljije vsebuje številne zgodovinsko verodostojne podatke.
O okoliščinah nastanka dela je spregovorila tudi Tatjana Žužek, pesnikova sorodnica, raziskovalka njegove zapuščine in sourednica nove knjižne zbirke.
Po Knobleharjevi smrti leta 1858 je bil objavljen poziv slovenskim pesnikom, naj z literarnim delom počastijo njegovo življenje in delovanje. Umek – Okiški, takrat še gimnazijec, se je odzval in v približno desetih mesecih ustvaril obsežno epsko pesnitev v desetih spevih. Njegovo delo je bilo nagrajeno in naslednje leto izdano.
Pesnitev, ki presega zgodovinsko pripoved
Svoj pogled na delo je predstavil tudi mons. Stanislav Hočevar, upokojeni beograjski nadškof in avtor spremne besede v novi izdaji.
Izpostavil je Umekovo literarno razgledanost, poznavanje antične in svetopisemske zgodovine ter sposobnost prepletanja epskega pripovedovanja z lirskimi in duhovnimi razsežnostmi.
V pesnitvi je prepoznal več kot zgolj opis zgodovinskih dogodkov. Po njegovih besedah odpira širša vprašanja človekovega poslanstva, vrednot ter odnosa med razumom in vero. Knobleharjeva življenjska pot in Umekova literarna interpretacija tako tudi danes ponujata navdih zaradi razgledanosti, vztrajnosti in delovanja, ki je presegalo meje domačega okolja.
Pesmi, citre in dobrodelna zgodba iz Sudana
Večer so obogatili tudi glasbeni in literarni nastopi. Žana Župevc iz Glasbene šole Sevnica je na citrah izvedla slovenski ljudski pesmi.
Pesem Slava Sloveniji je predstavila članica KUD Anton Umek – Okiški Tina Železnik, odlomek o Knobleharjevem potovanju po Belem Nilu pa je interpretiral Mirko Ratej.
Glasbeno noto so dodali tudi Boštanjski prijatelji, ki so izvedli uglasbeni pesmi Antona Umeka – Okiškega Mornarska in Rožici.
Predstavnica škocjanskega kulturnega društva Marija Halas je predstavila še dobrodelno razsežnost projekta. S prispevki, povezanimi z novo izdajo knjige, so namreč zbirali sredstva za gradnjo vodnjaka v Sudanu, na območju, kjer je deloval dr. Ignacij Knoblehar. Sredstva za izvedbo projekta so že zagotovljena in posredovana prek mednarodne Karitas.
Ob koncu je direktorica Knjižnice Sevnica Anita Šiško poudarila pomen domoznanske dejavnosti knjižnic pri zbiranju, varovanju in predstavljanju gradiva, ki priča o zgodovini in ljudeh lokalnega okolja.
Večer je z vezno besedo zaokrožila Eva Urh.
Nova izdaja Abuna Soliman tako ni le ponatis pozabljene pesnitve, temveč začetek širšega projekta ponovnega odkrivanja literarne zapuščine Antona Umeka – Okiškega. Hkrati je dokaz, da lahko sodelovanje sosednjih občin, kulturnih društev in raziskovalcev pomembno prispeva k ohranjanju skupne kulturne dediščine.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.