Umor dekleta ji je spremenil življenje. Pri 80 letih pretresa New York
Indijska umetnica Nilima Sheikh se v newyorškem Muzeju moderne umetnosti predstavlja s prvo samostojno razstavo v tem mestu. Na ogled bo do 13. junija 2027.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Indijska slikarka Nilima Sheikh je iskala svoj glas v svetu, v katerem so prevladovali moški. Nato jo je pretresel umor dekleta, ki se je nekoč igralo z njenimi otroki. Danes njene barvite slike pripovedujejo o nasilju, izgubljenih domovih in upanju. V newyorškem muzeju MoMA se predstavlja s prvo samostojno razstavo v tem mestu.
Med podobami narave se skriva nasilje
Na prvi pogled obiskovalca pritegnejo bujne pokrajine, razkošne barve in gore, ki spominjajo na prizore iz sanj. Toda lepota na slikah Nilime Sheikh ni nikoli vsa zgodba. Med podobami narave se skrivajo pripovedi o vojnah, nasilju nad ženskami in okoljskih katastrofah. Umetnica gledalca povabi bližje, nato pa ga sooči z vprašanji, pred katerimi bi najraje pogledal stran.
Njena razstava »Razklana neba« bo v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku na ogled do 13. junija 2027. Združuje 18 del, ki segajo od spominov na otroštvo do podob sodobnega sveta. »Moji gledalci se morajo pošteno potruditi,« se je pošalila v pogovoru za Harper’s Bazaar.
Kašmir, ki ga nosi v sebi
Nilima se je rodila leta 1945 v Britanski Indiji in odraščala v družini zdravnikov. Njeno zanimanje za umetnost so doma podpirali. Mama jo je vodila v muzeje, skupaj pa sta raziskovali tudi gorati Kašmir. Pogosto sta zavili z uhojenih poti, zato se ji je pokrajina globoko vtisnila v spomin.
Okoli leta 2000 se je začela vanjo vračati s čopičem. Nastal je cikel »Vsako noč v svoje sanje prikliči Kašmir«, v katerem se prizori vsakdanjega življenja prepletajo z duhovnimi liki in spomini. Slikanje je bilo zanjo podobno ponovnemu obiskovanju krajev, ki jih je poznala kot otrok.
Pet del iz tega cikla je v središču newyorške razstave. Vsako meri približno tri metre v višino in 1,8 metra v širino. Na eni strani so podrobni pripovedni prizori, na drugi ročno izpisani odlomki iz književnosti, poezije in časopisov. Podobe in besede skupaj odpirajo vprašanje, kdo pripoveduje zgodovino in čigave zgodbe ostajajo preslišane.
Tragedija, ob kateri ni mogla molčati
Sprva je študirala zgodovino v Delhiju, nato se je odločila za slikarstvo v Barodi. Pomembno vlogo pri njenem razvoju je imel tudi mož, umetnik Ghulam Mohammed Sheikh, ki ji je, kot pravi, odprl svet umetnostne zgodovine. Toda po poroki in rojstvu otrok je vse jasneje čutila, da se njen vsakdan razlikuje od življenja moških umetnikov, s katerimi se je družila.
Nato se je zgodila tragedija. Dekle, ki je nekoč prihajalo k njej domov in se igralo z njenimi otroki, so moževi sorodniki umorili zaradi prenizke dote. Njena smrt je umetnico globoko pretresla in jo soočila s sistemskim nasiljem nad ženskami v dogovorjenih zakonih.
Poiskati je morala način, kako o tem spregovoriti. Sredi osemdesetih let je ustvarila cikel dvanajstih slik »Ko je Champa odrasla«. Osebni pretres je dobil slikarsko obliko, nasilje, ki bi lahko ostalo skrito za domačimi zidovi, pa prostor v umetnosti.
Prostor za ženske zgodbe
Nilima Sheikh je postala ena od umetnic, ki so utirale pot feministični umetnosti v Indiji. Leta 1987 je z Nalini Malani, Madhvi Parekh in Arpito Singh sodelovala pri potujoči razstavi »Skozi zrcalo«. Naslov se je navezoval na Alico, umetnice pa so z njim v umetniškem svetu, kjer so prevladovali moški, odpirale prostor za svoje izkušnje.
Zanimale so jih intimne zgodbe, domače življenje in glasovi, ki jih velike zgodovinske pripovedi pogosto izpustijo. V ustvarjanje so vključevale tudi zapostavljene materiale in rokodelske tradicije. Kot je svoj boj povzela Nilima: šlo je za iskanje ženskega glasu.
Njeno delo je postopoma doseglo ameriške ustanove. Leta 2001 ga je predstavila Asia Society, leta 2014 pa je imela prvo samostojno razstavo v ameriški umetnostni ustanovi, na Umetnostnem inštitutu v Chicagu.
Nebo vidi vse
Na sedanji razstavi nad obiskovalci visi deset dvostranskih slik iz novega cikla »Šahid/Priča«, ustvarjenega po naročilu Muzeja umetnosti Kiran Nadar iz New Delhija. Na njih gozd požirajo plameni, voda dere po gorah, pod različnimi nebi se odvijajo prizori nasilja.
Nebo postane priča vsemu, kar se dogaja spodaj. Umetnico zanima, ali lahko ob vojnah in okoljskih katastrofah ostaja tudi prostor upanja. Gledalce spodbuja, naj spreminjajo zorni kot: istega sveta ni mogoče razumeti z ene same točke.
Pri osemdesetih še vedno povezuje nežnost spominov z nepopustljivim pogledom na sedanjost. Njene slike ne prikrivajo grozot, vendar tudi ne zapirajo poti upanju. Kot pravi sama: »O katastrofah nikoli ne moremo govoriti brez vsaj neke predstave o odrešitvi.«
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
