Ofelija: Lepa Elizabeth je zaradi mojstrovine skoraj zmrznila v kadi
Na eni najlepših in najbolj pretresljivih slik 19. stoletja mlada ženska leži v reki, obdana s cvetjem, in počasi tone v smrt.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Toda za podobo Shakespearove Ofelije se skriva še ena, resnična zgodba. Devetnajstletna Elizabeth Siddal je morala za slikarja Johna Everetta Millaisa več ur ležati v kopalni kadi. Ko so svetilke, ki so grele vodo, ugasnile, je umetnik to opazil prepozno. Njegova muza je zbolela, njen oče pa mu je zagrozil s tožbo. To je bil šele začetek nenavadne in tragične zgodbe ženske, ki je postala eden najslavnejših obrazov viktorijanske umetnosti.
Dekle v vodi
London, zima 1852. V slikarskem ateljeju na Gower Street mlado dekle leži v kopalni kadi, napolnjeni z vodo. Oblečeno je v dolgo, razkošno obleko s srebrnimi vezeninami. Njeni rdečkasti lasje plavajo okoli glave, roke ima obrnjene navzgor, obraz pa je miren, skoraj odsoten.
Ob kadi stoji mlad slikar John Everett Millais. Star je komaj dvaindvajset let, vendar že velja za enega najobetavnejših britanskih umetnikov. Tako zatopljen je v svoje delo, da skoraj ne opazi, kaj se dogaja okoli njega.
Pod kadjo gorijo oljne svetilke, ki ohranjajo vodo toplo. Toda nekega dne ugasnejo. Voda postaja vse hladnejša, Millais pa še naprej slika. Njegova modelka Elizabeth Siddal ostane v kadi in se ne pritoži. Ko umetnik končno opazi, kaj se je zgodilo, je dekle že močno premraženo. Pozneje zboli. Njen oče je besen in Millaisu zagrozi s pravnimi posledicami, dokler slikar ne pristane na plačilo zdravniških stroškov.
Dogodek je dokumentiran v biografskih virih o Millaisu in v gradivu londonske galerije Tate. Čeprav se je pozneje razširila zgodba, da je Elizabeth dobila pljučnico in skoraj umrla, zanesljivejši viri potrjujejo predvsem hud prehlad oziroma bolezen, po kateri si je opomogla.
Smrt, ki je Shakespeare ni pokazal
Millais ni slikal resnične utopljenke, temveč Ofelijo, eno najbolj tragičnih ženskih oseb v svetovni književnosti. V Shakespearovem Hamletu je Ofelija mlado dekle, ki ljubi danskega princa Hamleta. Toda njeno življenje se sesuje, ko Hamlet ubije njenega očeta Polonija. Izgubi ljubljenega moškega, očeta in nazadnje tudi stik z resničnostjo.
Njeno smrt v drami opiše kraljica Gertruda. Ofelija med nabiranjem cvetja spleza na vejo vrbe nad potokom. Veja se zlomi in dekle pade v vodo. Njena obleka se razpre in jo nekaj časa ohranja na površju. Medtem Ofelija prepeva, kakor da se ne zaveda nevarnosti. Nato se obleka napije vode in jo potegne na dno.
Sekunde med življenjem in smrtjo na sliki
Shakespeare same utopitve ne pokaže na odru. Millais pa je naslikal prav ta trenutek – nekaj sekund med življenjem in smrtjo. Ofelija na njegovi sliki ne kriči, ne maha z rokami in se ne poskuša rešiti. Njene ustnice so rahlo odprte, roke sproščene, pogled uprt v nebo. Videti je, kot da se je prepustila usodi.
Prav ta nenavadna spokojnost je eden od razlogov, da slika še danes tako močno učinkuje na gledalca.
Pet mesecev ob reki za eno samo sliko
Preden je Millais sploh začel slikati Elizabeth, je več mesecev ustvarjal pokrajino. Poleti 1851 se je odpravil v grofijo Surrey, kjer je ob reki Hogsmill našel kraj, ki se mu je zdel primeren za Shakespearovo Ofelijo.
Tam je delal približno pet mesecev, pogosto po enajst ur na dan. Sedel je na prostem, obdan z rastlinjem, žuželkami in spreminjajočim se vremenom. Vsak list, travno bilko, cvet in vejo je želel naslikati čim bolj natančno. Takšen pristop je bil značilen za prerafaelite, umetniško skupino, ki so jo leta 1848 ustanovili Millais, Dante Gabriel Rossetti in William Holman Hunt.
Kdo so bili prerafaeliti?
Prerafaeliti so zavračali ustaljena akademska pravila slikarstva in iskali navdih v umetnosti pred Rafaelom. Navduševali so jih žive barve, srednjeveška književnost, simbolika in predvsem natančno opazovanje narave.
Millais je pri ustvarjanju Ofelije šel tako daleč, da je najprej naslikal celotno pokrajino in šele nato v ateljeju dodal človeško figuro. V pismih se je pritoževal nad nadležnimi muhami, vročino, dežjem in celo možnostjo, da ga bodo zaradi poseganja na tuje zemljišče prijavili oblastem. Toda vztrajal je. Njegov cilj ni bil ustvariti le lepega ozadja. Narava je morala postati enakovreden del tragedije.
Rože, ki pripovedujejo o smrti
Na Millaisovi sliki skoraj nobena rastlina ni naključna. Prerafaeliti so oboževali simboliko cvetja, v viktorijanski Angliji pa je bil tako imenovani jezik rož še posebej priljubljen.
Vrba, ki se sklanja nad Ofelijo, simbolizira zapuščeno ljubezen. Koprive pomenijo bolečino, marjetice nedolžnost, vijolice okoli njenega vratu pa zvestobo in prezgodnjo smrt. Mačehe govorijo o neuslišani ljubezni, spominčice o spominu, mak pa o smrti. Vrtnice ob Ofelijinem obrazu spominjajo na mladost in lepoto, ki bosta kmalu izginili.
Zanimivo je, da je Millais v isto pokrajino vključil rastline, ki v naravi ne cvetijo nujno istočasno. Ker je ob reki slikal več mesecev, je lahko opazoval in upodobil cvetje različnih letnih časov.
Tako je ustvaril pokrajino, ki je videti povsem resnična, čeprav je v resnici skrbno sestavljena pripoved o izgubljeni ljubezni in smrti.
Ženska, ki ni hotela ostati samo muza
Elizabeth Siddal je bila veliko več kot le lepotica z dolgimi rdečimi lasmi. Rodila se je leta 1829 v Londonu in izhajala iz razmeroma skromnega okolja. Preden so jo odkrili, je delala v trgovini s klobuki. Njen nenavadni videz je pritegnil slikarja Walterja Howella Deverella, ki jo je povabil za model. Kmalu je postala eden najbolj prepoznavnih obrazov prerafaelitskega gibanja in danes mnogo pišejo o njej, kot o supermodelu umetnikov 19. stoletja.
Toda Elizabeth ni želela vse življenje samo pozirati. Tudi sama je risala, slikala in pisala poezijo. Njeno umetniško nadarjenost je podpiral ugledni kritik John Ruskin, leta 1857 pa je svoja dela predstavila na prerafaelitski razstavi.
Poročena s slikarjem in pesnikom Dantejem Gabrielom Rossettijem
Njeno življenje se je tesno prepletlo s slikarjem in pesnikom Dantejem Gabrielom Rossettijem. Njuno razmerje je bilo dolgo, zapleteno in zaznamovano z obdobji negotovosti. Poročila sta se leta 1860.
Leto pozneje je Elizabeth rodila mrtvorojeno deklico. Izguba otroka jo je močno prizadela. Imela je tudi zdravstvene težave in uporabljala laudanum, opijev pripravek, ki so ga v viktorijanskem obdobju pogosto predpisovali proti bolečinam in nespečnosti.
Februarja 1862 je umrla zaradi prevelikega odmerka laudana. Stara je bila komaj 32 let. Uradna preiskava je njeno smrt opredelila kot nesrečo, zato ni utemeljeno z gotovostjo trditi, da je šlo za samomor. Njena usoda se je v poznejših pripovedih pogosto zlila z usodo Shakespearove Ofelije. Toda takšno enačenje je krivično do Elizabeth, ki ni bila samo tragična muza, temveč samostojna ustvarjalka, katere umetnost dolgo ni dobila zaslužene pozornosti.
Pesmi, ki jih je mož pokopal z njo
Po Elizabethini smrti se je zgodilo nekaj, kar bi lahko bilo del gotskega romana. Rossetti je bil zaradi njene smrti globoko pretresen. V njeno krsto je položil rokopis svojih pesmi, kakor da se želi za vedno odpovedati pisanju. Toda sedem let pozneje si je premislil. Leta 1869 je dovolil, da na londonskem pokopališču Highgate odprejo Elizabethin grob in iz krste vzamejo rokopis. Pesmi so nato pripravili za objavo. Dogodek je sprožil veliko nelagodja in postal ena najbolj nenavadnih epizod viktorijanske literarne zgodovine.
O Elizabethinem telesu in njenih laseh so se pozneje širile različne romantične in srhljive legende, ki jih ni mogoče vseh zgodovinsko potrditi. Toda samo dejstvo, da so zaradi pesniškega rokopisa odprli njen grob, je dovolj pretresljivo.
Lepota, ki skriva tragedijo
- Ko je Millais leta 1852 Ofelijo razstavil na Kraljevi akademiji v Londonu, je slika vzbudila pozornost. Danes velja za eno najpomembnejših del prerafaelitskega slikarstva in jo hrani galerija Tate Britain.
- Njena moč je v nenavadnem nasprotju. Narava je bujna, polna življenja, barv in cvetja. V njenem središču pa mlada ženska umira.
- Millais ni naslikal grozljive smrti. Naslikal jo je skoraj neznosno lepo.
- In morda je prav v tem največja skrivnost slike. Ob pogledu nanjo najprej občudujemo cvetje, zelenje, prosojno vodo in razkošno obleko. Šele nato se zavemo, da gledamo zadnje trenutke človeškega življenja.
Za podobo pa ostaja še druga ženska – Elizabeth Siddal, ki je neko zimo ležala v mrzli kopalni kadi, da bi slikar lahko ustvaril popolno iluzijo utapljanja.
Ofelija je bila izmišljena junakinja, Elizabeth pa resnična ženska, ki je želela ustvarjati lastno umetnost. In čeprav je danes najbolj znana po obrazu na Millaisovi sliki, njena zgodba zasluži, da jo pripovedujemo tudi zunaj njenega okvirja.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
