Bobo

Boris Pahor je vse življenje opozarjal na nevarnosti totalitarnih režimov, katerih žrtev je bil tudi sam. Rodil se je leta 1913 v slovenski družini v Trstu, še v času v Avstro-Ogrske in leto pred začetkom prve svetovne vojne. Kot otrok je bil priča fašističnemu požigu Narodnega doma v Trstu.

V medvojnem obdobju je v Trstu sodeloval s slovenskimi antifašističnimi intelektualci in tigrovci. Leta 1940 je bil vpoklican v italijansko vojsko in poslan v Libijo, od koder je bil kot vojaški prevajalec premeščen v taborišče za ujete častnike jugoslovanske vojske v Bogliacu pri Gardskem jezeru.

Po kapitulaciji Italije se je leta 1943 vrnil v Trst in se pridružil osvobodilni fronti, januarja 1944 pa so ga prijeli domobranci in ga predali nemškim oblastem. Konec februarja so ga poslali v nacistično koncentracijsko taborišče Natzweiler-Struthof. Kasneje so ga prestavili še v druga taborišča, nazadnje v Bergen-Belsen, ki so ga aprila 1945 osvobodili.

Leta 1966 je skupaj s somišljeniki ustanovil revijo Zaliv, v kateri je zagovarjal tradicionalno demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu nekdanje Jugoslavije.

Bil je prejemnik številnih priznanj, med njimi Prešernove nagrade, srebrnega častnega znaka RS in francoskega reda legije časti.