Po umoru mame v Vuhredu: kdo odloča o otrokovi prihodnosti?
Po tragediji v Vuhredu je ostalo vprašanje, ki boli: kaj se zgodi z otrokom, ki čez noč ostane brez starša in se mu življenje popolnoma spremeni?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Preverili smo, kaj se v Sloveniji zgodi z otrokom, ki zaradi nasilnega dejanja izgubi starša ali doživi tako hudo travmatično izkušnjo. Kdo odloča, kje bo živel, ali lahko ostane pri sorodnikih, kakšno pomoč prejme in kako dolgo so vanj vključene pristojne službe?
Dogajanje v Vuhredu, kjer naj bi 39-letni osumljenec umoril svojo 36-letno partnerko, je namreč v ospredje postavilo tudi vprašanje, kako država poskrbi za otroka, ki se znajde v središču tako hude družinske tragedije.
Kaj se zgodi z otrokom po umoru starša?
Po tragediji v Vuhredu je Center za socialno delo Radlje ob Dravi mladoletnemu otroku nemudoma zagotovil zaščito in ustrezno oskrbo. Zaradi varovanja otrokove zasebnosti podrobnosti o nadaljnji obravnavi pa ne razkrivajo. Da je prav takšna previdnost pri obravnavi otrok po nasilnih dogodkih ključnega pomena, saj morajo biti v ospredju njihove varnost, zasebnost in največja korist, so za Svet24 poudarili tudi na ministrstvu za demografijo, družino in socialne zadeve. Pri takšnih primerih je namreč pomembno, da se otroka dodatno ne izpostavlja in da se mu čim prej zagotovi varno okolje ter ustrezna podpora.
Na ministrstvu za demografijo, družino in socialne zadeve poudarjajo, da otrokom posebno varstvo in skrb zagotavlja že Ustava Republike Slovenije. Država mora poskrbeti za zaščito otroka vselej, kadar je ogrožen njegov zdrav razvoj oziroma kadar to zahtevajo njegove druge koristi. Temelj za ukrepanje predstavlja družinski zakonik, ki določa sistem ukrepov za varstvo koristi otrok. Ti ukrepi lahko posežejo tudi v starševsko skrb, kadar je otrok ogrožen, so pojasnili.
Za ogroženega se šteje otrok, ki je že utrpel škodo oziroma je zelo verjetno, da jo bo utrpel. Pri tem mora biti škoda oziroma nevarnost zanjo posledica ravnanja ali opustitve staršev ali pa otrokovih psihosocialnih težav, ki se lahko kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave pri odraščanju. Škoda ni omejena zgolj na telesne poškodbe. Zakon kot škodo razume tudi škodo na duševnem zdravju in razvoju otroka ter na njegovem premoženju, so na naše poizvedovanje navedli pri pristojnem ministrstvu.
To je po njihovih navedbah še posebej pomembno pri otrocih, ki so priča nasilju ali izgubijo enega od staršev v nasilnem dejanju. Posledice namreč niso vedno vidne takoj. Otrok lahko travmo doživlja še dolgo po samem dogodku, težave pa se lahko pokažejo šele kasneje.
Kaj je prva naloga centra za socialno delo?
V primerih nasilja v družini center za socialno delo otroka obravnava in ga takoj vključi v socialnovarstvene storitve in programe v okviru mreže pomoči. Pri tem ne gre zgolj za vprašanje, kje bo otrok preživel naslednjo noč. Strokovni delavci morajo oceniti njegove potrebe in poiskati najprimernejše kratkoročne in dolgoročne oblike pomoči. Ključno je, da je pomoč prilagojena otrokovi starosti in njegovim individualnim potrebam, so za Svet24 poudarili na ministrstvu.
Ko otrok izgubi starša ali doživi nasilje v družinskem okolju, je njegova zaščita ena prvih nalog pristojnih služb. A s tem se pomoč ne konča – sledijo urejanje varnosti in nadaljnje skrbi za otroka ter strokovna podpora, ki mu pomaga predelati travmatično izkušnjo in se čim bolj varno vrniti v vsakdan.
Če CSD oceni, da otrok potrebuje pomoč zdravstvene službe ali psihologa, se lahko strokovni delavec centra poveže tudi z otrokovim pediatrom. V primeru, ko je za zaščito otroka potrebno sodelovanje več različnih služb, lahko CSD skliče multidisciplinarni tim. Takšno sodelovanje omogočata Zakon o preprečevanju nasilja v družini ter pravilnik, ki ureja sodelovanje organov in delovanje centrov za socialno delo, multidisciplinarnih timov in regijskih služb pri obravnavi nasilja v družini, so pojasnili.
V praksi to pomeni, da otrok po tako hudem dogodku ni prepuščen eni sami instituciji. Glede na okoliščine se lahko v njegovo obravnavo vključijo različni strokovnjaki in službe.
Kdo odloči, kje bo otrok živel?
Pomemben del sistema je tudi vprašanje nadaljnje skrbi za otroka. Če otrok ne more ostati v svojem dosedanjem okolju, zakon predvideva različne oblike varstva.
Družinski zakonik določa tri posebne oblike varstva otrok: rejništvo, posvojitev in skrbništvo za mladoletnike.
Rejništvo je posebna oblika varstva otrok, ki potrebujejo oskrbo in vzgojo pri osebah, ki niso njihovi starši. Pri posvojitvi nastane med posvojiteljem in otrokom enako pravno razmerje, kot je med starši in njihovimi otroki. Skrbništvo pa je namenjeno otrokom, za katere ne skrbijo starši, ter odraslim osebam, ki zaradi različnih razlogov niso sposobne same skrbeti zase in za svoje pravice ter koristi.
Odločanje o prihodnosti otroka je vedno povezano z njegovo največjo koristjo. Ali bo potreboval rejništvo, skrbništvo ali drugo obliko varstva, je odvisno od njegovega položaja in okoliščin konkretnega primera. Za otroka, ki je izgubil starša zaradi nasilnega dejanja, pa je poleg pravne zaščite ključna še ena stvar, da čim prej dobi občutek, da je ponovno varen in da v svoji stiski ni ostal sam, poudarjajo na ministrstvu. Pri tem je pomembno, da o ukrepih za varstvo koristi otroka in o tem, katera oblika varstva je v posameznem primeru zanj najprimernejša, odločajo sodišča.
Center za socialno delo ima po navedbah ministrstva pri tem pomembno strokovno vlogo. V sodnih postopkih za varstvo koristi otroka je lahko CSD predlagatelj postopka oziroma eden od predlagateljev. Če center ni predlagatelj, sodišče glede koristi otroka pridobi njegovo mnenje. Torej o nadaljnji ureditvi otrokovega varstva ne odloča zgolj ena oseba na centru za socialno delo, ampak je odločitev odvisna od konkretnih okoliščin in pristojnosti sodišča.
Če otrok ne more domov, pridejo v poštev tudi druge oblike varstva
Po družinski tragediji je lahko otrok postavljen v položaj, ko vrnitev v domače okolje ni mogoča ali ni varna. Takrat je treba poiskati rešitev, ki bo zanj dolgoročno čim bolj varna in stabilna, pravijo na ministrstvu. Pri tem se upošteva otrokova korist, njegove potrebe in konkretne okoliščine. Zakon zato predvideva različne oblike varstva, med njimi tudi rejništvo in skrbništvo.
Posebej pomembno je, da se otroka ne obravnava zgolj kot nekoga, ki mu je treba zagotoviti streho nad glavo. Po tako hudi izkušnji potrebuje okolje, v katerem bo lahko ponovno vzpostavil občutek varnosti, predvidljivosti in zaupanja. Prav zato so poleg same namestitve pomembni tudi strokovna obravnava, spremljanje otroka in sodelovanje različnih služb.
Po tragediji se pomoč ne konča z namestitvijo
Otrok, ki izgubi starša zaradi nasilnega dejanja ali je priča tako hudi tragediji, se lahko sooči z močnimi čustvenimi in psihološkimi posledicami. Ministrstvo poudarja, da CSD otroka v primerih nasilja v družini takoj vključi v socialnovarstvene storitve in programe ter išče ustrezne kratkoročne in dolgoročne oblike pomoči.
Če strokovni delavci ocenijo, da otrok potrebuje pomoč zdravstvene službe ali psihologa, se lahko povežejo z njegovim pediatrom. Kadar je potrebno sodelovanje več institucij, se vključi multidisciplinarni tim. Pri tem se uporabljajo metode socialnega dela, delo pa poteka v skladu s predpisi, strokovnimi smernicami in Kodeksom etičnih načel v socialnem varstvu. Cilj ni zgolj neposredno reševanje posledic tragedije, temveč tudi pomoč otroku pri nadaljnjem odraščanju.
Kako otroku pomagati nazaj do občutka varnosti?
Po nasilnem dogodku se lahko otrokov svet v trenutku popolnoma spremeni. Izguba starša, strah, negotovost in občutek, da okolje ni več varno, lahko močno vplivajo na njegovo doživljanje sveta.
Zato je pri obravnavi takšnih otrok pomembno, da se pomoč prilagodi njihovi starosti in potrebam. Strokovne službe iščejo načine, kako otroku zagotoviti varno okolje ter podporo, ki jo potrebuje. Pomembno vlogo imajo lahko tudi ljudje, ki jih otrok pozna in jim zaupa. Stabilna rutina, občutek predvidljivosti in odrasli, ki znajo otroka poslušati, so lahko pomemben del njegovega okrevanja.
Pri tem pa ni mogoče določiti enotnega časovnega obdobja, po katerem bi bilo mogoče reči, da otrok pomoči ne potrebuje več. Vsak primer je drugačen, zato so tudi obseg, oblika in trajanje vključevanja pristojnih služb odvisni od okoliščin posameznega otroka, so za Svet24 še pojasnili na ministrstvu za demografijo, družino in socialne zadeve poudarjajo.
Kaj pa sorodniki, ki se nenadoma znajdejo pred skrbjo za otroka?
Ko otrok zaradi tragedije nenadoma ostane brez starša ali ne more več ostati v svojem okolju, so lahko tudi njegovi sorodniki popolnoma nepripravljeni na novo situacijo. Ministrstvo poudarja, da je pri takšnih primerih pomembno sodelovanje s centrom za socialno delo. Ta glede na okoliščine primera presoja, katere oblike pomoči in zaščite so za otroka najprimernejše.
Sorodniki zato ne bi smeli ostati sami z občutkom, da morajo čez noč rešiti vse težave. CSD je eden od ključnih naslovov, na katerega se lahko obrnejo, ko otrok potrebuje zaščito, podporo ali ureditev nadaljnje skrbi. Pri tem je bistveno, da se vse odločitve sprejemajo predvsem z vidika otrokove koristi.
Slovenija ima tudi programe, namenjene podpori otrokom
Pomoč otrokom ni omejena samo na ukrepanje ob posamezni tragediji. Ministrstvo za demografijo, družino in socialne zadeve financira tudi 12 programov centrov za družine, ki otrokom med drugim zagotavljajo različne oblike podpore, svetovanja in pomoči.
Ta pomoč lahko poteka individualno ali skupinsko.
Centri za družine otrokom ponujajo tudi prostor za neformalno druženje ter različne organizirane aktivnosti. Med področji, ki jih pokrivajo, so spodbujanje zdravega življenjskega sloga, krepitev duševnega zdravja, varnost in zaščita otrok v digitalnem okolju, zdrava prehrana ter druge vsebine, pomembne za njihov razvoj.
Takšni programi imajo predvsem preventivni in podporni učinek. Otrokom pomagajo razvijati socialne, čustvene in komunikacijske veščine, hkrati pa spodbujajo zdrave življenjske navade ter ozaveščajo o varnosti in zaščiti pred različnimi tveganji.
Pomembna je tudi zgodnja prepoznava stiske
Pri otroku, ki je doživel nasilje ali izgubo starša, se lahko stiska pokaže na različne načine. Nekateri otroci se zaprejo vase, drugi postanejo bolj nemirni, prestrašeni ali se začnejo drugače vesti. Težave se lahko pokažejo tudi pri učenju, odnosih z vrstniki ali vsakdanjem funkcioniranju. Prav zato ministrstvo izpostavlja pomen programov, ki prispevajo k zgodnjemu prepoznavanju stisk in razvojnih izzivov. Hkrati krepijo zaščitne dejavnike, ki zmanjšujejo tveganje za socialno izključenost, nasilje, zanemarjanje in druge oblike ogroženosti. V primeru otroka, ki je doživel eno najhujših možnih družinskih tragedij, je namreč pomembno predvsem to, da se njegove stiske ne spregleda, poudarjajo.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
