Kdaj običajen strah postane fobija?
Nekateri strahovi so povsem običajni, drugi pa začnejo omejevati naše življenje. Kako prepoznati, kdaj strah preraste v fobijo, in zakaj se ta pogosto še krepi?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Vsi imamo določene strahove. Nekaterim je neprijetno že, če kačo nekdo samo omeni. Ali pa, ko na steni zagledamo malo večjega pajka, v grozi odskočimo. Ko se letalo malce bolj zatrese ob turbulenci, se krčevito oprimemo stola in napeto gledamo okoli sebe. Takšni odzivi so povsem običajni, saj je strah eden najstarejših obrambnih mehanizmov našega živčnega sistema.
Toda včasih strah ni samo strah. Nekdo niti takrat, ko gre cela družba na izlet v daljne kraje, ostane doma, ker se zgrozi ob ideji, da bi moral leteti. Ali pa tisti, ki jih že ob sami misli na odvzem krvi začne oblivati slabost. V takih primerih se že začnemo spraševati, če morda ta strah ni že prava fobija. Pa je?
Odgovor nikoli ni odvisen od tega, česa se bojimo, ampak fobijo določa to, kar strah počne z našim življenjem.
Težava ni v tem, da nas je strah
Ko govorimo o fobijah, si pogosto predstavljamo skrajne primere, take, kjer je strah res močno očiten. Ko nas paralizira ali pa zaradi njega kričimo, odskočimo, začnemo bežati …
PREBERITE TUDI:
V resnici pa so mnoge fobije precej manj očitne. Nekdo sicer brez težav rezervira letalsko karto in tudi preleti pol sveta, a je pred vsakim poletom več dni napet, slabo spi in ves čas preverja vremensko napoved. Drugi sicer morda gre na pregled k zdravniku, a ga tedne prej spremlja močna tesnoba. Ali pa tisti, ki sicer zmorejo na videz miren pogled na pajka, a se podzavestno ves čas izogibajo prostorom, kjer bi pajka lahko srečali.
Tako pri fobijah ni ključno vprašanje, ali nas je nečesa strah. Vsi se namreč česa bojimo. Pomembno pa je, koliko moči ima ta strah na nas in kako močno opredeljuje naše življenje.
Obstaja seveda tudi formalna razlaga: psihologi govorijo o fobiji takrat, ko je strah izrazito močnejši od dejanske nevarnosti, ko vztraja dlje časa in ko začne vplivati na naše odločitve, vedenje ali kakovost življenja.
Zakaj se nekaterim ljudem razvije fobija?
Včasih lahko začetek fobije zelo jasno prepoznamo.
Ko nekdo doživi izredno turbulenten let, ga od takrat naprej lahko vsako potovanje z letalom spremlja tesnoba. Otroka ugrizne pes in kasneje postane previden ali prestrašen v bližini vseh psov. Možgani si nevarno izkušnjo zapomnijo in jo poskušajo preprečiti v prihodnosti.
Vendar številni ljudje ne znajo povedati, kdaj se je njihov strah sploh začel.
Nekatere fobije se razvijajo postopoma. Deloma zaradi prirojene občutljivosti živčnega sistema, deloma zaradi naučenih vzorcev. Če otrok odrašča ob staršu, ki panično reagira na pajke, višino ali kače, se lahko tudi sam nauči, da so te stvari nekaj posebej nevarnega.
Zanimivo je, da pri fobijah logika pogosto nima veliko moči. Človek lahko popolnoma razume, da fotografija kače ne predstavlja nobene nevarnosti, pa bo telo vseeno reagiralo, kot da gre za resnično grožnjo.
Prav zato ljudje s fobijami pogosto slišijo dobronamerne nasvete, ki jim ne pomagajo. »Saj veš, da ti ne bo nič.« To vedo tudi sami. Težava ni v pomanjkanju razuma, ampak v alarmnem sistemu, ki se sproži prehitro in premočno.
Največji paradoks fobij
Večina ljudi misli, da fobijo ohranja strah, a psihologi imajo na to drugačen pogled. Zagovarjajo, da fobijo v resnici ohranja olajšanje.
Predstavljajte si človeka, ki ga je strah letenja. Ko odpove potovanje, mu odleže. Nekdo, ki se boji pajkov, zapusti prostor in napetost takoj pade. Oseba s strahom pred iglami prestavi pregled in se počuti bolje.
Olajšanje je prijetno, a ko se na določene situacije vedno zgodi isto, se možgani naučijo napačne lekcije. Naučijo se, da je bila nevarnost resnična in da nas je pred njo rešilo prav izogibanje. Vsakič ko se umaknemo, strah za kratek čas oslabi, dolgoročno pa postane močnejši.
Zato se fobije pogosto širijo. Sprva se bojimo ene situacije, sčasoma pa vedno več podobnih okoliščin.
Kako vemo, da bi bilo dobro poiskati pomoč?
Odgovor je preprost: ko zaradi strahu živimo bolj omejeno življenje, kot bi si ga želeli.
Če zaradi njega odpovedujemo priložnosti, odlašamo z zdravstveno oskrbo, se izogibamo določenim krajem ali nas že sama misel na določeno situacijo močno obremenjuje, potem težava ni več zanemarljiva.
Ob tem seveda ne gre za to, da bi želeli strah povsem izključiti, naš cilj pa je, da dobimo več svobode, kot nam jo naša fobija trenutno dopušča.
Dobra novica: fobije sodijo med najbolj obvladljive psihološke težave
Mnogi ljudje leta verjamejo, da bodo morali s svojim strahom preprosto živeti. Da so pač taki. Da se nekatere stvari nikoli ne bodo spremenile. A raziskave kažejo drugače.
Pri fobijah se kot najučinkovitejši pristop vedno znova izkaže postopno soočanje s strahom pod strokovnim vodstvom. Gre za zelo majhne in postopne korake in nikakor ne za to, da bi človeka enostavno izpostavili situaciji, ki ga preplavi. Z vedno obvladljivimi izpostavitvami živčni sistem postopoma pridobiva novo izkušnjo in strah se zmanjšuje.
Novo sporočilo, ki ga možgani prej niso imeli, je, da lahko prenesemo tudi nekaj nelagodja in da se katastrofa, ki jo pričakujemo, večinoma ne zgodi.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
