Niso telefoni krivi. Otrokom manjka nekaj drugega
Se tudi pri vas vse vrti okoli telefonov? Strokovnjaki opozarjajo, da težava ni le v zaslonih, temveč v nečem, kar mladim danes vse bolj manjka.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
V številnih družinah se ponavlja podoben prizor. Straši obupano gledamo, kako se naši otroci utapljajo v ekranu in ne vidijo in ne slišijo ničesar drugega okoli sebe. Ko jim že stotič v dnevu prigovarjamo naj odložijo telefon in jih opozarjamo na kritični »screen-time«.
Za štirimi stenami se praktično v vsakem gospodinjstvu dnevno odvijajo boji, kjer so otroci na zatožni klopi, telefoni pa so njihovo zločinsko orožje. Včasih smo že tako utrujeni, da enostavno obupamo in le še zmajujemo z rameni. Kam gre ta svet? Ta mladina pa je itak povsem izgubila pravi kompas …
Najhuje je, ker na tak način z otroki izgubljamo stik, vzrok za to pa vidimo v tehnologiji. Pa je to res?
Ni kriv le telefon v roki …
Ko govorimo o težavah mlajše generacije, pogosto ostanemo na ravni vedenja. Koliko časa preživijo na zaslonih, kako reagirajo, ko jim napravo vzamemo, kako težko zdržijo brez nje ... Manj pa se vprašamo, kaj se je v njihovem vsakdanu spremenilo do te mere, da je ta mala naprava postala tako zelo pomembna.
PREBERITE TUDI:
Ena ključnih sprememb je, da imajo mladi danes bistveno manj priložnosti za spontano in neorganizirano druženje. Manj je časa, ki ni strukturiran, manj ali skoraj nič je tudi trenutkov, kjer bi preprosto bili skupaj brez cilja. Tudi odrasli živimo hitreje, bolj razpršeno, pogosto razpeti med obveznostmi in lastnimi zasloni. V takem okolju se stik ne zgodi sam od sebe.
Zato telefon pogosto v resnici le zapolnjuje nekaj, kar ni nadomeščeno drugače.
Veliko stikov, malo odnosov
Na prvi pogled se zdi, da mladi nikoli niso bili bolj povezani. Komunikacija je stalna, odzivi so hitri, socialna omrežja omogočajo občutek vključenosti. A to še ne pomeni, da so odnosi tudi globoki.
Kakovosten odnos zahteva čas, ponavljanje in določeno mero neudobja. Vključuje tišino, nespretnost, tudi konflikte. To so elementi, ki jih digitalna komunikacija večinoma izpušča. Zato lahko mladi doživljajo veliko socialne aktivnosti, a hkrati nimajo občutka, da jih nekdo zares pozna ali razume.
Ta razkorak se pogosto pokaže kot tesnoba, umik ali razdražljivost.
Razvoj ne poteka v izolaciji
Psihološki razvoj človeka ne temelji le na informacijah, temveč predvsem na odnosih. Občutek varnosti, zmožnost uravnavanja čustev in oblikovanje identitete nastajajo v stiku z drugimi. Ob tem ima ključno vlogo izkušnja, da so ljudje okoli nas odzivni, prisotni in čustveno dostopni.
A v današnjih družinah je taka povezanost vedno bolj redka. Tudi vrstniki, ko, oziroma če sploh se dobijo skupaj na ulici, le zelo kratek čas zdržijo brez vsaj enega aktiviranega telefona. Ko imajo tako iskrenih in odzivnih izkušenj manj, tega ne more nadomestiti nobena tehnologija. Lahko ponudi zamotitev ali kratkotrajen občutek povezanosti, ne more pa ustvariti pogojev, v katerih se razvijajo stabilni notranji občutki vrednosti in pripadnosti.
Zato ni presenetljivo, da omejevanje telefona samo po sebi pogosto ne prinese spremembe. Če ostane praznina, se bo otrok ali mladostnik vrnil tja, kjer jo vsaj začasno lahko zapolni.
Kaj v resnici potrebujejo
V praksi to pomeni, da vprašanje ni samo, koliko časa mladi preživijo na telefonu, temveč kaj v tem času izgubljajo oziroma, še pomembneje, kaj jim v vsakdanjem življenju manjka. Odgovor ni v dodatnih pravilih ali še več nadzora. Prav tako ne v tem, da bi telefon popolnoma izločili. Bolj smiselno je pogledati, kako v praksi sploh izgleda stik, ki ga želimo okrepiti.
To niso veliki, vnaprej načrtovani pogovori, kjer poskušamo iz otroka “izvleči” odgovore. Pogosteje gre za zelo preproste situacije: da ob kosilu ne gledamo vsak v svoj zaslon, da vprašanja ne postavimo mimogrede med dvema opravkoma, ampak počakamo na odgovor. Da pogovor ne končamo pri prvem “v redu”, ampak ostanemo še minuto dlje.
Pristen stik se pokaže tudi v tem, da opazimo nekaj konkretnega in to izrečemo. Ne splošno “kako si”, ampak “videl sem, da si danes dlje ostal na treningu” ali “zdel si se malo bolj tih kot običajno”. Takšna opažanja odpirajo prostor, kjer se lahko pogovor sploh začne.
Pomemben del je tudi to, da zdržimo brez takojšnjega popravljanja ali razlaganja. Da otrok pove nekaj do konca, ne da bi mu skočili v besedo z nasvetom. Da ne iščemo rešitve v isti sekundi, ampak najprej pokažemo, da smo slišali.
To so majhni premiki, ki se ne smejo zgoditi le enkrat, ampak se ponavljajo. In prav zaradi ponavljanja začnejo ustvarjati občutek, da odnos ni nekaj, kar se zgodi občasno, ampak nekaj, na kar se otrok lahko zanese. In prav to je tisto, kar dolgoročno zmanjšuje potrebo po nadomestkih.
Drugačen pogled na “problem telefonov”
Telefoni so danes del okolja, v katerem odraščajo otroci, in bodo to tudi ostali. Smiselno jih je omejevati, vendar omejitev sama po sebi ne rešuje bistva.
Ključno vprašanje ni več samo, kako zmanjšati njihov čas na zaslonu, temveč kako povečati kakovost stika v času, ko telefona nimajo.
Ko ima otrok priložnost, da se povezuje, je slišan in v pristni interakciji z drugimi, telefon postopoma izgubi del svoje funkcije. Omejevanje takrat dejansko učinkuje, saj prostor, ki s tem ustvarimo, zapolni prisoten, odziven in stabilen stik.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
