Shutterstock

Česen je nepogrešljiva vrtnina, saj ga v kuhinji res pogosto uporabljamo. Nekoliko se je zameril vrtičkarjem, ker ga rada in pogosto napade česnova muha. Kljub temu pa menim, da sodi česen na vsak vrt in tudi v zimski rastlinjak.

Česen je žal vrtnina, ki se ne zna upirati plevelu. Zato moramo tudi sami nekaj narediti v ta namen. Dobro je, da gredice, posebej njive za sajenje, pripravimo vsaj 14 dni prej, bolje pa je, da je ta čas še daljši. Govorim o slepi setvi, tehniki, s katero skušamo zmanjšati količino semena plevela v tleh. Površino pripravimo tako, kot da bomo sadili (ali sejali). Tudi pognojimo zdaj. V 14 dneh bodo vzkalila semena plevelov, ki so tik pod površino. Te rastline so najbolj konkurenčne pridelovani vrtnini, v tem primeru česnu. Te kaleče divje rastline potem tik pred sajenjem fizično uničimo: z brano, motiko, grebljico …, s tistim, kar pač imamo in je potrebno.

Gnojenje in kolobar

Česen uvrščamo med lukovke (nekoč čebulnice), njegovi sorodniki so torej čebula, por, šalotka, stoletni luk, drobnjak … Ta skupina vrtnin je zelo občutljiva za ozek kolobar, na isto mesto lahko pride vsako četrto, bolje peto leto. To upoštevajte, saj je večina težav z gnitjem tako česna kakor čebule povezana tudi z ozkim kolobarjem.

Lukovke ne prenašajo gnojenja s hlevskim gnojem. Česen je nekoliko manj občutljiv, zato ga lahko gnojimo s kompostom, tudi kupljenimi organskimi gojili. Vendar svetujem, da vsem dodamo 20 dag/m² kalijevega sulfata. Lukovke potrebujejo namreč veliko kalija, ta vpliva tudi na odpornost in prezimovanje. Osnovni okus, ki ga imamo tako radi, pa dajo žveplene spojine. Zato tudi žvepla ne sme manjkati. V jeseni v bistvu drugega sploh ne potrebuje, tudi dušika in fosforja ne. Pognojimo torej z nekje do 8 l/m² komposta ali 75 odstotki priporočenega odmerka kupljenega organskega gnojila. Upam, da zdaj že vsi veste, da gnojilo vedno zadelamo v zemljo, nekje 15–20 cm v globino.

Stročkamo tik pred sajenjem

Česen takoj po nabavi spravite iz vrečic in ga hranite v temnem, mrzlem, a suhem prostoru. V vrečicah so veliko ugodnejši pogoji za razmnoževanje bolezni. Enako velja tudi za čebulček.

Stročkanje pomeni, da glave razdelimo na posamezne stroke. Če to naredimo prehitro, začnejo stroki gnati zelene liste. To pa pomeni, da bo korenin bistveno manj. Prav dober, razvejan, močan koreninski sistem je pogoj za dobro prezimovanje in seveda v naslednji sezoni za bolj zdrave rastline in višji pridelek. Zato po možnosti razstročkajte glave česna tik pred sajenjem.

Pri česnu res velja, da debelejši stročki (vzeti iz debelih glavic, če imate svoj sadilni material) dajo večji pridelek. Zato ob stročkanju ločite debelejše stroke od drobnejših. Ne merimo ali kompliciramo, samo na oči ločite stroke na dva dela.

Debelejše stroke sadite tako, kakor ste navajeni. Manjše stroke pa posadite v rastlinjak, če ga imate, ali tudi na prosto relativno na gosto, saj jih boste porabili kot mladi česen. Če stročkate prej, naj ostanejo stroki v hladnem, temnem in suhem prostoru razprostrti v eni plasti.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 44, 29. oktober 2024.

revija Jana