Vesna Šibal, DS Media

Eva Šolinc, glasbenica, pevka z diplomo iz popularne glasbe, ki si jo je prigarala v Londonu, je tudi magistra glasbene pedagogike, sodeluje s številnimi, predvsem narodno-zabavnimi zasedbami in je uspešna snovalka novih skladb. Nekdaj je bila zagreta hokejistka v ekipi samih fantov, nekaterim je bolj znana kot hči v narodno-zabavni glasbi slavne Vere Šolinc in je prepoznaven glas ter obraz radia in televizije Veseljak. Pa kaj bi vse to, vedra in zgovorna Štajerka, ki zdaj domuje na Gorenjskem, je konec novembra postala mamica. O velikem preobratu v njenem življenju, o izkušnji nad izkušnjami, sva se pogovarjali med kratkim premorom, ko je njena Zara zaspala.

Vas kot vse novopečene starše velikokrat sprašujejo, ali kaj spite?

Ne znam več povedati, kaj je spanec in kaj bedenje, vse je spleteno v en velik klobčič.

Verjetno so vam o tem obdobju življenja mnogi pripovedovali – pa je materinstvo sploh mogoče razumeti, preden ga sam ne izkusiš?

Nemogoče. To je povsem drug svet. Kot da se ti življenje obrne na glavo. In zdaj tudi povsem drugače gledam na mamice samohranilke – kako to zmorejo? Vsa čast jim! Imam srečo, da imam krasnega partnerja, ki mi priskoči na pomoč v vsakem trenutku, tako da si niti predstavljati ne morem, kako bi zmogla sama. Verjetno bi se mi zmešalo! (smeh)

Vesna Šibal, DS Media

Vaša porodna izkušnja je bila sicer lepa, ampak po petih minutah se je zgodilo nekaj, česar niste pričakovali.

Rodila sem z epiduralno analgezijo, in to v pol ure, dojenčico sem dobila na prsi, a ni zajokala, kot bi bilo treba – tega jaz seveda nisem vedela, kako bi ... Zdravnica je takoj ukrepala, češ, otroka bomo malce odpeljali. Tako so mi jo pet minut po porodu dobesedno iztrgali iz rok. Nato sva z Janom skoraj dve uri v negotovosti čakala, kaj bo. Obvestili so naju, da jo bodo morali odpeljati na intenzivno enoto v ljubljansko porodnišnico.

Ko zdaj govorim o tem, da so mi jo iztrgali iz naročja, lahko samo rečem: hvala bogu! Imela je dihalno stisko, ni zadihala, dali so jo na kisik in stabilizirali, ponjo so iz Ljubljane prišli s posebno opremljenim rešilcem, in ko vidiš, na kaj vse priklopijo tako majhno bitje, kaj vse imajo, tega si prej sploh ne moreš predstavljati. Ob desetih zvečer sem se poslovila od nje, in ko sem jo zagledala v vsej tisti mašineriji ... Oh, teh občutkov ne morem pozabiti.

Ne moreš si pomagati, to pač boli. Dobesedno me je bolelo srce in silovito sem jokala. Še zdaj mi gre na jok, ko o tem govorim. A neizmerno sem hvaležna za vse, kar so na intenzivni enoti Porodnišnice Ljubljana naredili zanjo. Danes tudi vem, da je naš primer bil eden tistih bolj pogostih, a takrat se ti zdi to nekaj najbolj groznega.

Kaj ali kdo je bil vaša največja tolažba?

Moja sestra, ki je zdravnica in nas je vse pomirila – z znanjem, statistko ... To nam je v tistem trenutku najbolj pomagalo. Hvaležna sem tudi osebju kranjske porodnišnice, ki me je sočutno umaknilo v sobo, kjer sem bila sama, da bi me tako obvarovali pred bivanjem z mamicami, ki so ob sebi lahko imele otročke. K najini dojenčici na intenzivni oddelek v Ljubljani pa je tista prva dva dni hodil partner Jan in mi pošiljal fotografije.

Ne morem opisati, kako težko jih je bilo gledati. Ko pa sem jo tudi sama obiskala tam in sem poprej mislila, da bom v solzah razpadla, se to ni zgodilo. Ko sem spoznala osebje intenzivnega oddelka, sem vedela, da bodo za Zaro storili vse in še več.  Na intenzivnem oddelku so me dodobra pripravili na nego otročka, ogromno sem se naučila, in ko sem prišla domov, sem resnično znala poskrbeti zanjo.

Ko takole pripovedujete, vidim, da ste res potegnili najboljše iz te izkušnje.

Seveda, kaj pa naj drugega?! Na intenzivni enoti je Zara ostala tri dni, tam so mogoči le obiski, nato pa sem z njo pet dni sobivala na neonatalnem oddelku. Takrat sem imela na voljo tudi pogovore s psihologinjo in res so  bili koristni. Četudi sprva misliš, da jih ne potrebuješ, se pogovarjaš in dejansko je to zelo pametno. In to vse nam je na voljo brez doplačila! Z zdravstvenim osebjem imam res dobre izkušnje. Zato vsem bodočim mamicam, ki jih morda v prihodnosti čaka kaj podobnega, zagotavljam, da bodo res dobro poskrbeli za njihovega otročka.

Je Zara danes dobro?

Da, vse je v redu. Se pa nenehno nekaj spreminja. Sedaj je dan in je mirna, zvečer pa začne – ne bom rekla kričati, ampak peti. Ona se ne dere, ampak poje. (smeh) Zelo rada jé, včasih celo preveč, in zelo je neučakana, tako da mislim, da bo kot odrasla res znala zagrabiti vsako priložnost in bo šla z glavo skozi zid.