Profimedia

Piše: Matic Vidic, logoterapevt in diakon

"Nekaj se mora spremeniti. Dovolj je. Potrebujeva pomoč. Ne zmoreva več komunikacije. Sem na robu obupa. Potrebujem pomoč."

Novo leto prinaša s seboj neizmeren val optimizma, spodbudo za refleksijo in priložnost za nov začetek, obenem pa streznitev. Decembrsko vzdušje je kot sneg, ki pokrije vso pokrajino, z njo pa tudi vse luknje, smeti in razpoke. Vendar ko sneg poide, se ponovno pokaže vse, kar je bilo še pred časom pokrito. In prav to kliče k ukrepanju, kliče k spremembi, kliče k jasnim sklepom, ki vodijo nekam drugam, na bolje. Naša pričakovanja so visoka, saj verjamemo v moč lastne volje in sposobnost preobrazbe. V ozadju teh želja pogosto tiči naša volja do smisla – hrepenenje po izpolnjenem življenju, za katero verjamemo, da ga bomo dosegli z uresničitvijo teh ciljev.

Šimen Zupančič

Vendar pa se resničnost pogosto izkaže za krutejšo od naših novoletnih fantazij. Življenje se zgodi: stare navade se vrnejo, motivacija popusti, nepričakovane okoliščine prekrižajo načrte. Koren razočaranja pogosto tiči v postavljanju previsokih, nerealnih ali rigidnih ciljev.

Odnosi

Generalizirana anksioznost: ko strah postane stalni spremljevalec

V logoterapiji poudarjamo, da je pomembnejše iskanje smisla kot pa slepo stremljenje k zunanjim dosežkom. Kadar svojo lastno vrednost in smisel pogojujemo izključno z doseganjem zunanjih, pogosto perfekcionističnih ciljev, se znajdemo v nevarnosti. Vsak neuspeh takrat pomeni ne le nedosežen cilj, temveč tudi udarec lastni identiteti in smislu obstoja. To lahko vodi v eksistencialni vakuum – občutek praznine, ki nastane, ko človek ne najde smisla v svojem življenju. In prav ta praznina so plodna tla za destruktivno vedenje.

Za posameznika, ki se bojuje z odvisnostjo, je ta dinamika še posebej brutalna. 

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 2, 13. januar 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana