Osebni arhiv

Sogovornica, ki želi ostati anonimna, že večji del svojega odraslega življenja biva kot najemnica v Ljubljani; prva leta je s partnerjem in dvema sinovoma živela v dvosobnem stanovanju, pred osmimi leti pa je z otrokoma zapustila nasilneža. Odtlej išče svoje mesto pod soncem, pot pa je iz dneva v dan težja. »Večina najemodajalcev ne želi niti slišati, da bi oddala stanovanje samohranilki z dvema otrokoma,« pripoveduje. »Bojijo se, da se nas ne bodo mogli več znebiti, ker nas po zakonu ne morejo kar tako postaviti na cesto. So se pa našli tudi starejši moški in mi jasno povedali, kakšna škoda je, da imam otroka – ker bi se sicer lahko dogovorili, da bi jim najemnino odplačevala s spolnimi uslugami.«

Politika

Stanovanjska politika danes in jutri: Kje je pot do doma?

Z najemanjem ima grenke izkušnje tudi pisateljica Katjuša Štingl, ki jo bralke in bralci Jane poznate po prispevkih za našo revijo; tudi ona po razhodu s partnerjem že vrsto let išče dom, v katerem bi lahko mirno živela s svojima otrokoma. »Kadar grem na ogled, me lastniki najprej vprašajo po možu in službi. Večina jih gleda samo na denar; čast izjemam, ki imajo srce na pravem mestu.« Kadar se ji končno uspe dogovoriti in skleniti pogodbo, pa mir ne traja dolgo – ko se iz tega ali onega razloga lastniki odločijo, da želijo izprazniti hišo, ji predpisi o varstvu enostarševskih družin prav nič ne pomagajo. V devetih letih se je tako selila že sedemkrat, jeseni se bo morala še osmič, ker bodo hišo prodali.

Najemnina kot zanka okoli vratu

In potem so tukaj še stroški. Tudi najemnine so namreč astronomske, v Ljubljani in okolici pa so že zdavnaj prebile tudi poslednji plafon vzdržnosti. Medtem ko je naša anonimna sogovornica pred osmimi leti za stanovanje plačevala petsto evrov na mesec, danes plačuje tisočaka. »Za nameček najemodajalec name prelaga plačilo davka na najemnino, ki znaša okoli 2.500 evrov letno; to pomeni, da za najem dajem okoli 1.200 evrov, skupaj s stroški pa pridem tudi do 1.700 evrov.«

Tudi za Katjušo Štingl so zneski najemnine čedalje težje vzdržni. Vložila je vlogo za neprofitno stanovanje, vendar je bila zavrnjena – je pa s tem vsaj izpolnila enega od pogojev za pridobitev subvencije najemnine. Za to pa obstaja še en pogoj: uradno veljavna pogodba o najemniškem razmerju, ki pa je marsikateri najemodajalec ne želi skleniti, ker pač raje oddaja na črno. Prav tako na splošno neradi privolijo, da si najemnica na njihovem naslovu prijavi stalno prebivališče – spet iz strahu, da se je ne bi mogli znebiti. Katjuša Štingl je imela srečo, da je za razliko od druge sogovornice naletela na dobre ljudi, ti so ji oddali hišo po vseh predpisih in ji omogočili pridobitev subvencije. Toda ob čez vsakršno mero napihnjenih najemninah se ne ena ne druga skozi mesec še zdaleč ne prebijeta brez skrbi.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 12, 24. marec 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana