Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Kje je pa šofer? Dajte ga no poklicat!« pomenljivo dvigne obrvi naročnik. »No, a jaz nisem dovolj?« se od betonskih sten skladišča odbije zvonek smeh voznice 40-tonske zverine, ki v takšnih pripombah ne vidi nič slabega. Marija je prava posebnost med tovornjakarji – drobna »bajkerica«, ki svoje sanje uresničuje na cesti. Pri šestintridesetih letih je sklenila dvoje: prvič, da ima dovolj pisarniškega dela, in drugič, da je čas, da prisluhne notranjemu klicu. In kaj je storila? Punca se je na vrat na nos prijavila na izpit za voznico tovornjaka. Njeno življenje se je nato obrnilo na glavo, Marija pa se je podala na pustolovščino, ki zdaj traja že skoraj dve desetletji. »Za takšne trenutke je vredno živeti! To je moja ljubezen, to je moj svet!«

Pozor, Marija za volanom

»Marija je tak cuker, da ga lahko samo iščeš! Ni le izvrstna voznica, ampak tudi prava dobričina. Čeprav je drobižek, rada pomaga svojim kolegom tovornjakarjem in veselje jo je opazovati, ko na parkirišču urno skače po tovornjakih ter preklada blago. Slabe volje ne pozna – vedno pravi, da se dobro z dobrim vrača, kar se ji je v življenju že večkrat potrdilo,« hiti pripovedovati sodelavka iz pisarne, vidno navdušena nad drobno žensko v petdesetih, iz katere kipi življenjska energija.

Le od kod črpa to vedrino, se sprašujem, ko opazujem, kako čeblja, stresa s kodri in z rokami po zraku riše kretnje. V velikansko kabino se zavihti, kot bi en dva tri splezala na drevo. Ko obrne ključ in cestni orjak zahrumi, je jasno, da je to njen drugi – ah, kar prvi dom. Marija Drinovec vozi vlačilec Mercedes-Benz Actros 1848 – skoraj 480-konjskega cestnega orjaka, ki s prikolico in tovorom zlahka preseže 40 ton. Še sama se povzpnem v kabino, bržkone nerodno, saj za seboj zaslišim zaskrbljenega fotografa: »Potrebuješ pomoč?« »Nak, prmejduš, da ne,« zagodrnjam v brado in se trudim, da se ne bi prekucnila.

Šimen Zupančič

Njeno kraljestvo za volanom je skrbno urejeno. Na klopi pod posteljo počiva košarica z malico. Na njeno naravo opominjata dve plišasti igrači, da je za volanom Marija, pa razkriva tablica z njenim imenom. Gumb na radiu privije na glas, iz zvočnikov zadoni rock. Tovornjakarica pritisne na plin, motor zagrmi, in ko švignemo po cesti, mimo hiš in ljudi, se ji čez obraz razlije čista radost. »Zelo uživam, res!« prikima Marija in z roko zapluje pred ogromnim vetrobranskim steklom, ki odpira čudovit razgled na zasnežene vrhove Kamniško-Savinjskih Alp. »Včasih me kakšna ženska vpraša: ‘Joj, kako je pa to za peljat?!’ Pa ji rečem: ‘Lažje kot avto,’« v gorenjskem narečju zažvrgoli Marija in nas popelje po poti spominov, ki razkrivajo, kako in zakaj je svoje življenje posvetila cesti ter tovornjakom.

Slovenija

Sibila blesti v poklicu, ki ga večina pripisuje moškim

Vau, kamion! 

Nikoli ni bila izrazito fantovski tip. »Bila sem bolj mirna, zadržana, je pa res, da sem strašno rada nagajala starejšemu bratu.« Morda je prav on v njej zasejal prve zametke strasti do jeklenih konjičkov. »Veliko sem bila z njim in njegovo družbo. Imel je motor APN in skupaj smo se vozili naokoli. Rekla bi, da je tudi moj oče precej vplival na to, kakšen človek sem postala. Zelo sem mu hvaležna, ker mi je privzgojil vrednote in delovne navade, ki me spremljajo še danes.«

A kot deklica si res ni predstavljala, da bo nekoč sedla za volan tovornjaka, želela si je postati trgovka. »Ta misel je prišla nekje v najstniških letih. Spomnim se občutka: vau, kamion!« pripoveduje. Ko je bila stara nekaj čez dvajset let, je sicer razmišljala o poklicu voznice tovornjaka, a je bila takrat taka odločitev še precejšen tabu. Se je potem izšolala za trgovko? »Ne, na srednjo gumarsko sem hodila, po šolanju pa sem se zaposlila v tovarni Sava.«

Najprej je devet let delala v proizvodnji, potem pa se preselila v komercialo in tam preživela še skoraj desetletje. Ob delu je začela opravljati višjo stopnjo izobrazbe in bila tik pred koncem študija, ko se je zgodil preobrat. »Kar naenkrat je v meni kliknilo,« se spominja. »Rekla sem si: čas je, da naredim nekaj, kar si že dolgo želim.«

Ne da bi dolgo razmišljala, se je prijavila v avtošolo. Tisto obdobje si bo zapomnila za vedno: v istem tednu je namreč diplomirala in opravila izpit za tovornjak. Zaposlitev je dobila takoj, postala je voznica tovornjaka na dolge razdalje. »Dobesedno sem obrnila nov list v življenju. Stopila sem iz cone udobja in šla čisto drugam.« Občutki? »Polni pričakovanja,« pravi.

Domači so bili presenečeni. »Ko sem mami povedala, da delam izpit za kamion, me je vprašala: ‘A tebe to res veseli!?’ Rekla sem ji, potem me pa očitno ne poznaš dovolj dobro.«

Šimen Zupančič

Uporabljajte smernike! 

Se mora kot ženska v tem poklicu dokazovati bolj kot moški? Ne vedno, a kakšen pogled ali pripomba se tu in tam vseeno najdeta. »Na splošno imam zelo pozitivne izkušnje,« pove. »Se pa najde kdo, ki malo postrani pogleda, ko vidi, kdo je stopil iz kabine,« pravi sogovornica, ki je zadnja leta zaposlena v podjetju Štempihar transport, kjer je edina med 40 šoferji. Kako so jo sprejeli? »Čisto v redu,« odgovori brez oklevanja. »Zelo dobro se razumemo.«

Kaj je pri vožnji tovornjaka najtežje? »Ohranjanje koncentracije in pa soočanje z udeleženci prometa. Če bom čisto iskrena, je na cesti vsak dan več voznikov, ki ne vedo, kaj počnejo,« zavzdihne. Če bi lahko kaj spremenila, bi poleg znanih prometnih kampanj uvedla še eno. »Vsi govorijo o pripenjanju z varnostnim pasom in  alkoholu za volanom, jaz pa pravim: naredimo še kampanjo za uporabo smernikov!«

Slovenija

Frajerka v operacijski dvorani: Vi me boste operirali?

Kot primer navede situacijo, ki jo vozniki tovornjakov dobro poznajo. »Ko imaš za seboj 40 ton težko kompozicijo in moraš speljati, potrebuješ malo več prostora in časa. Potem pa nekdo tik pred tabo zapelje na cesto in šele zadnji trenutek vklopi smernik. Če bi ga vklopil pravočasno, bi lahko že prej speljala,« pove in razmišlja, da se je skozi leta precej spremenila. Ne jezi se več. »Cesta me je naučila potrpežljivosti. Včasih sem bila mogoče bolj nervozna in občutljiva za takšne stvari. Zdaj sem bolj mirna in na veliko stvari gledam s humorjem,« zatrdi. Vožnje si najraje popestri z dobro glasbo. »Včeraj sem peljala v Nemčijo in sem s seboj vzela še prenosni zvočnik. Prav super sem se zabavala! To je v bistvu čar tega poklica, v kabini sem v svojem svetu,« se nasmehne.

Šimen Zupančič

16 dni na cesti

Danes so Marijino delo predvsem vožnje po Sloveniji, v prejšnji službi pa je pogosto vozila v tujino. Najdaljše poti so trajale tudi več kot dva tedna. »Spomnim se, da sem bila enkrat na poti kar šestnajst dni,« pripoveduje. Ko se je končno vrnila, se je počutila skoraj kot odrezana od sveta. »Takrat še ni bilo tako kot danes. Internet v tujini je bil drag, telefonov nismo uporabljali kot zdaj. Ko sem prišla domov, sem bila kot zombi – nič nisem vedela, kaj se je dogajalo.«

Po kilometrih so bile poti še daljše. Vozila je v Anglijo, tudi na Portugalsko – do tja je približno tri tisoč kilometrov v eno smer. Na takšnih vožnjah tovornjakarji živijo skoraj izključno v kabini. »Delo, spanje, počitek, prehrana – vse poteka v tovornjaku,« pojasni. Postanke si moraš skrbno načrtovati. »Ko narediš obvezno pavzo, imaš kakšnih 45 minut časa, da se stuširaš, poješ in malo spočiješ.« Najpogosteje se je ustavljala na bencinskih servisih ali velikih postajališčih za tovornjake. »V Nemčiji imajo tako imenovane avtohofe, kjer je vse zelo urejeno – tuši, parkirišča, restavracije. To je res na nivoju.«

Kaj pa spanje v kabini? »Uh, skoraj bolje sem spala kot doma! Podobno je kot v prikolici ali avtodomu. Kadar dežuje, je tako prijetno poslušati zvok dežnih kapelj na strehi,« zasanjano opiše. Veliko težje je poleti. »Če je zunaj 40 stopinj, se kabina tako segreje, da tudi klima ne pomaga. Pozimi je lažje – razen če odpove gretje, kot se mi je enkrat zgodilo. Takrat sem prav zmrzovala. Je bila kar kriza.«

Gospodarstvo

Poklic prihodnosti? Pozabite na računalnik, zaslužek prinaša delo z rokam

Vlom sredi noči

Je doživela tudi kaj nevarnega? Marija prikima in pove, da je imela pred približno 15 leti v Nemčiji neprijetno srečanje z vlomilcem. »Ponoči so mi vlomili v kabino. Zbudila sem se ravno v trenutku, ko je že lezel ven.« Neznanec ji je odnesel službeni telefon, njen zasebni telefon in ključe. »Bilo je sredi noči, zato si nisem upala takoj ven. Šele zjutraj, ko se je zdanilo, sem šla pogledat naokoli in našla ključe malo stran od tovornjaka.« Po njenem je tat najverjetneje želel ukrasti gorivo. »Na srečo ni bilo nič hujšega, a vseeno je bil zelo neprijeten občutek,« prizna.

Ko jo takole opazujem med vožnjo, ni prav nobenega dvoma – Marija v svojem poklicu uživa od prstov na nogah do lasnih konic. Srečna je, zadovoljna. Kaj jo po vseh teh letih najbolj veseli? »Svoboda,« odgovori brez oklevanja. »To je način življenja. Noben dan ni enak drugemu. Tudi če se voziš po istih poteh, je vsak dan drugačen.« Prav to jo najbolj privlači. »Ko sem delala v proizvodnji in potem v pisarni, si že v ponedeljek razmišljal, kdaj bo petek. Tu pa tega sploh ne opaziš. Toliko se dogaja, toliko je novih situacij, da teden kar mine.« Če bi lahko še enkrat začela svojo pot, bi se odločila enako. »Edino ta korak bi mogoče naredila že prej,« razmišlja. »Kamioni – to je to!«

Šimen Zupančič

Hop na harleyja

Kaj pa družina? Marija odkima, nima je, a je prav zaradi tega lahko posvečena službi. In kaj počne v prostem času? Težko si je predstavljati, da se lahko ženska pred menoj še bolj navduši. 54-letnica pokaže na napis na puloverju in hitro izvem, da jo na cesto kliče še ena strast. Je namreč tudi motoristka. »Motor je moj drugi svet!« Z družbo se pogosto odpravijo na izlet po Sloveniji ali proti Dalmaciji in v Avstrijo. Najraje izbirajo ceste z manj prometa in lepo naravo. »Čeprav je vsa Slovenija lepa,« doda.

Ko govoriva o prihodnosti, pove, da jo do upokojitve loči še nekaj let, a si res ne predstavlja življenja brez tovornjakov. To je njena ljubezen, in če bi svojo življenjsko pot pisala od začetka, bi zagotovo že kot punca sedla za volan. »Za takšne trenutke je vredno živeti. Enako kot pri vožnji z motorjem, ko pod čelado vriskaš in uživaš,« ploskne Marija in v smehu zaključi, da se preprosto ne more zadržati, kadar je srečna in ji je lepo.

revija Jana