Profimedia

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Pismo bralke: Na pomoč, naš fant je vedno v pogonu

 Pouk se je šele dobro začel, pa imamo že težave. Sin in hčerka sta v podaljšanem bivanju do konca, ker oba z možem pozno prihajava domov. Oba se voziva v službo in veste, kakšne so razmere na naših cestah ob prometnih konicah. No, pravzaprav niti ni več konic, zastoji so stalno in povsod. Včasih prideva domov popolnoma znervirana in besna, meni se zdi, da mi nekdo krade dragoceni čas. Do lani ju je prej hodila iskat moževa mama, trenutno se bori s težko boleznijo in zaradi zdravljenj nima energije za to. Hčerki podaljšano bivanje zelo ustreza, vestno naredi naloge in se potem z veseljem igra s sošolkami.

Slovenija

Bo moj otrok poskusni zajček nove osemletne šole?

Pri sinu je drugače. Bistveno več gibanja potrebuje, kar naprej teka okoli, začne z eno aktivnostjo in jo skoraj v hipu zamenja, težko se dalj časa posveti eni stvari. Razredničarka, ki je šla z razredom naprej, me je že lani opozarjala na to, letos pa sploh. Na srečo ga zelo razume in mu pomaga, tega pa ne morem reči za učiteljico v podaljšanem bivanju, ki je do njega precej nestrpna.

Letos sva se odločila, da vložimo prošnjo za dodatno strokovno pomoč, to nam je sicer že lani svetovala razredničarka, a se nisva mogla odločiti za to. Zdelo se nama je, da bi bil preveč izpostavljen in bi se drugi iz njega zaradi tega delali norca, pa tudi dodatnega učenja mu ne privoščim, ker še rednega dela ne zmore. Že nekaj časa ga vozim na različne preglede, tudi samoplačniško, ker drugače ne bi prišel na vrsto. Ima potrjeno motnjo pozornosti in nemira, zaradi česar že navodil ne spremlja in potem ne ve, kaj je njegova naloga. Do všolanja se nam je zdelo, da ta nemir uspemo obvladati, v šoli pa ne gre in ne gre. Nekaj časa je imela šola urejeno medsebojno pomoč, starejši učenci so prostovoljno pomagali mlajšim, to mu je zelo pomagalo.

Ker v podaljšanem bivanju ne opravi nobene šolske obveznosti, mu prav vse ostaja za doma in s tem se borimo ves čas. Ko prideva domov, naju čaka vse, kar mora še narediti, potem sedimo zraven in se kregamo, pogosto gre spat v solzah. Ne morem si pomagati, postavljam mu sestro za vzor, ker nam ona res ne dela problemov in si želim, da bi bilo tako tudi pri sinu, če bi se bolj potrudil. Malo si očitam, da nekaj delamo narobe, kaj pa vi mislite?

Judita