Profimedia

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Pismo bralke: 

"Ne preostane mi drugega, kot da vas povprašam za nasvet, to mi je svetovala tudi tašča, s katero se kar razumeva. Jano ima naročeno in me pogosto opozori na kakšen vaš odgovor. Po eni strani mi gre to malo na živce, ker imam občutek, da se vtika v mojo vzgojo, po drugi strani pa moram priznati, da marsikdaj najdem kakšno novo idejo, ki se mi pri obnese vzgoji. Imava triinpolletnico, živahna je in bistra, a nemogočega obnašanja. Prvo leto je bilo v redu, bila sem ponosna nanjo, ker je lepo spala in je bila precej vodljiva. V drugem letu se je kot s pritiskom na gumb spremenila v nekaj tako napornega, da ji nisem bila več kos. Pričakovala sem, da bo počasi bolje, a se slabša in slabša, tako da tudi izgubim živce. Prva borba je že zjutraj v avtu, ko se upira, da bi jo v stolčku pripela. Upira se, čisto trdo se naredi, opleta z glavo, in ko mi končno uspe, sem popolnoma prepotena, živčna in nesrečna. Vem, da tega ne bi smela, a je včasih tako hudo, da jo tudi po ritki. Že takoj zjutraj, ko se vidiva, me je strah, kako bo. Ne zmore niti malo počakati, ne posluša, naredi ravno nasprotno, kot od nje zahtevam. Trudim se, vsako navodilo neštetokrat ponovim, vedno začnem mirno, prosim jo, jo prepričujem, pa kot da me ne sliši. Trudim se, da se ne bi razjezila, a potem ko ji nekaj neštetokrat ponovim, znorim. Začnem vpiti, potem nekako naredi, kar od nje pričakujem. Boli me tudi, ker imam občutek, da je taka le do mene. Moža bistveno bolj uboga, tudi tašča ji predstavlja avtoriteto."

Urša