Onkološka bolnica št. 6196: Kam izginejo mrtvi Kitajci?
Ko ti novomeška policija po telefonu sporoči, da si osumljen nepooblaščenega vdora na strogo varovano vojaško območje, si pač rečeš, da je to del novinarskega tveganja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
A to novomeško zaslišanje je bilo v primerjavi s tem, kar se je zgodilo nekaj let poprej, le nedolžna vaška predstava. Pravo, vrhunsko diplomacijo z močnim priokusom čiste paranoje sem doživela takrat, ko sem morala kot novinarka na zagovor na kitajsko veleposlaništvo. Smešno? Zdaj ja, takrat pa se mi sploh ni zdelo. Hvala bogu, da večina tragedij z leti postane komična.
Vse se je začelo, ko sem za oddajo Preverjeno na POP TV (ki je danes seveda ukinjena, tako kot mnoge druge pametne in pronicljive oddaje na naši televiziji) pripravljala novinarski prispevek o prav posebni demografski uganki. Raziskovala sem temo, o kateri so vsi šepetali, nihče pa se je ni lotil uradno: kako to, da v Sloveniji praktično ne umre noben Kitajec? V celotnih tridesetih letih samostojne Slovenije sta po uradnih podatkih pri nas umrla samo dva Kitajca. Pa še ta dva sta imela to smolo, da sta se ponesrečila v prometni nesreči – tako da sta bila dobesedno ujeta »na delu«.
Na naših pokopališčih ni nobenega kitajskega groba, ni njihovih osmrtnic, ni pogrebov. Kam torej izginjajo mrtvi Kitajci? So neuničljivi? Se pred smrtjo odpeljejo domov? Ali pa se njihovi dokumenti in identiteta preprosto prenesejo na naslednjega sorodnika, ki z novim potnim listom vstopi v državo?
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 € mesečno!
Z naročnino Jana Premium dobite:
- Zaklenjeni spletni članki
- Digitalna številka (2 dni pred izidom tiskane izdaje)
- Arhiv preteklih številk (3 mesece)
- Tedenski izbor uredništva (newsletter)